Od njive do police: kako ohranitveno kmetijstvo umestiti na trg?

»Gradimo humus, ne paragrafov«.

Razmišljanja z okrogle mize »CA am Markt platzieren« na konferenci Soil Evolution 2026

Zadnje popoldne konference Soil Evolution 2026. Nad Bernom se počasi spušča večer, v paviljonu na vrhu hriba Gurten pa ni več veliko prostih sedežev. Tema okrogle mize se zdi na prvi pogled preprosta: kako ohranitveno kmetijstvo umestiti na trg. Toda že po prvih minutah postane jasno, da se za tem vprašanjem skriva eden največjih izzivov sodobnega kmetijstva. Čeprav koristi zdravih tal danes skoraj nihče več ne postavlja pod vprašaj, ostaja odprto vprašanje, kdo bo prehod plačal, kdo ga bo preverjal in kako bodo njegovo vrednost prepoznali potrošniki.

Na okrogli mizi z naslovom CA am Markt platzieren so sodelovali Reto Minder (Swiss No-Till), Ivanoé Jaques (Earthworm Foundation) in Dionys Forster (SAI – Sustainable Agriculture Initiative Platform), razpravo pa je moderiral Hans-Jürg Jäger z Visoke šole za kmetijske, gozdarske in živilske vede (HAFL).

Fotografija 1. Okrogla miza »CA am Markt platzieren« na konferenci Soil Evolution 2026 na Gurtnu pri Bernu. Razprava je bila namenjena vprašanju, kako ohranitveno kmetijstvo približati trgu ter povezati kmete, industrijo in druge deležnike prehranske verige. Foto: Tomaž Škorjanc.

V dobri uri razprave so se govorci dotaknili vprašanj standardizacije, regenerativnega kmetijstva, financiranja okoljskih koristi, zaupanja med kmeti in industrijo ter prihodnosti ohranitvenega kmetijstva na evropskem trgu.

Tla ostajajo osrednji izziv sodobnega kmetijstva

Razprava se je začela z vprašanjem, kaj govorce pri tleh še vedno najbolj navdušuje.

Reto Minder je izpostavil izjemno regeneracijsko sposobnost tal. Po njegovih izkušnjah tla pogosto presenetijo s svojo odpornostjo in sposobnostjo okrevanja, tudi kadar z njimi ne ravnamo idealno. Kot kmeta ga še vedno fascinira dejstvo, da tla vsako leto znova omogočajo pridelavo hrane in predstavljajo temelj njegovega gospodarstva.

Ivanoé Jaques je predstavil izkušnje iz Francije, kjer je sodeloval s številnimi kmeti pri uvajanju ohranitvenega kmetijstva. Po nekaj letih izvajanja teh praks so na številnih površinah opazili bistveno večjo biotsko raznovrstnost, kar vidi kot enega najlepših dokazov, da lahko spremembe v načinu gospodarjenja dejansko izboljšajo stanje tal.

Nekoliko bolj kritičen pogled je predstavil Dionys Forster. Poudaril je, da se s tlemi in kroženjem hranil ukvarja že približno dvajset let, vendar se osnovni problemi niso bistveno spremenili. Čeprav je bilo opravljenega ogromno raziskovalnega dela in so bile razvite številne nove metode, povprečen potrošnik še vedno zelo malo ve o tleh. Globalno gledano ostajajo erozija, izguba strukture tal in zmanjševanje rodovitnosti še vedno resni problemi.

Znanje imamo, prenos v prakso pa ostaja počasen

Ena prvih skupnih ugotovitev panelistov je bila, da danes ne primanjkuje strokovnega znanja. Informacije so široko dostopne, raziskav je veliko, strokovnih dogodkov prav tako. Kljub temu pa ostaja največji izziv prenos tega znanja v vsakodnevno kmetijsko prakso.

Po mnenju Reta Minderja je razlog tudi v naravi tal samih. Tla se spreminjajo počasi in pozitivni učinki novih praks pogosto postanejo vidni šele po več letih. Zaradi tega marsikateri kmet težko oceni koristi sprememb v kratkem obdobju.

Ivanoé Jaques je opozoril še na družbeni vidik. Znanstvena spoznanja sama po sebi niso dovolj. Vsaka regija in vsaka kmetija imata svojo kulturo, tradicijo in posebnosti. Prav ti družbeni in kulturni dejavniki pogosto odločajo o tem, ali bodo nove metode sprejete ali ne.

Kaj pravzaprav pomeni ohranitveno kmetijstvo?

Ko je razprava prešla na vprašanje trženja, je Minder opozoril, da moramo najprej pojasniti, kaj ohranitveno kmetijstvo sploh je.

Po njegovem mnenju ostaja najbolj uporabna definicija Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO), ki temelji na treh osnovnih načelih:

• minimalna obdelava tal,

• stalna pokritost tal,

• čim večja rastlinska raznovrstnost.

Ta tri načela predstavljajo temelj ohranitvenega kmetijstva. Vse ostalo so dodatni gradniki, ki jih posamezna kmetija prilagaja svojim razmeram.

Kasneje je to misel dodatno osvetlil Theodor Friedrich, eden od avtorjev FAO definicije ohranitvenega kmetijstva:

│ »Ta tri načela so kadar koli prepoznavna s prostim očesom.«

Po njegovem mnenju je ravno njihova preprostost ena največjih prednosti sistema.

Regenerativno kmetijstvo in pobuda »Regenerating Together«

Pomemben del razprave je bil namenjen predstavitvi pobude Regenerating Together, ki jo koordinira platforma SAI.

Dionys Forster je pojasnil, da se je prehranska industrija znašla pred precejšnjim izzivom. Ohranitveno kmetijstvo ima relativno jasno definicijo, regenerativno kmetijstvo pa ne. Podjetja zato iščejo skupen okvir, ki bi omogočil primerljivo vrednotenje regenerativnih praks po različnih državah in sektorjih.

Kot je poudaril:

│ »Industrija si prizadeva vse standardizirati in oblikovati enotne pristope.«

Pri tem pa ne gre zgolj za administracijo ali trženje. Eden ključnih razlogov za razvoj skupnega okvirja je tudi preprečevanje zelenega zavajanja.

│ »Ne želimo ustvarjati zelenega zavajanja.«

Rezultat večletnega dela je okvirni sistem, ki temelji na analizi izhodiščnega stanja, razumevanju lokalnega konteksta in pripravi načrta stalnih izboljšav za posamezno kmetijo.

Standardi ali svoboda kmeta?

Prav ta del razprave je sprožil največ odzivov.

Ko je Forster predstavil okvir pobude Regenerating Together, je Reto Minder odkrito priznal:

│ »Če to prvič slišim, me že kar zmrazi.«

Moderator ga je vprašal:

│ »Kaj natanko te zmrazi?«

Minder je brez oklevanja odgovoril:

│ »Birokracija.«

Dvorana se je ob odgovoru nasmehnila, vendar je bilo jasno, da je izpostavil eno ključnih skrbi številnih kmetov.

Po njegovem mnenju morajo biti cilji jasno opredeljeni, pot do njih pa mora ostati odprta. Vsaka kmetija ima drugačne pogoje, drugačne finančne možnosti in drugačne izzive.

Ivanoé Jaques je skušal povezati oba pogleda.

│ »Pomembni so predvsem končni rezultati. Te rezultate je treba meriti.«

Meriti je mogoče pokritost tal, vsebnost organskega ogljika ali druge kazalnike zdravja tal, medtem ko naj izbira poti ostane v rokah kmeta.

Manj birokracije ali več?

Ena osrednjih napetosti razprave se je vrtela okoli vprašanja, ali bodo novi okvirji za regenerativno kmetijstvo zmanjšali ali povečali administrativne obremenitve kmetov.

Forster je poudaril, da je eden glavnih namenov pobude Regenerating Together prav zmanjšanje podvajanja zahtev različnih kupcev in standardov.

Po njegovih besedah naj bi skupni okvir omogočil, da:

│ »Kmetu potem ni treba dvakrat ali trikrat izpolnjevati vprašalnika.«

Podatki bi se lahko primerjali med različnimi standardi, kar bi zmanjšalo administrativne obremenitve vzdolž celotne prehranske verige.

Minder je ostal previden. Kot je dejal, bodo kmetje o dejanskih koristih takšnih sistemov presojali predvsem po praktičnih izkušnjah, saj imajo številni zaradi desetletij administrativnih zahtev že precejšnjo zadržanost do novih obrazcev in kontrolnih mehanizmov.

Kdo bo plačal prehod?

Ena najpomembnejših tem razprave je bilo vprašanje financiranja.

Minder je opozoril, da ohranitveno kmetijstvo ustvarja dve vrsti vrednosti. Prva je proizvod, ki ga prodamo na trgu. Druga pa so koristi za tla, okolje in družbo kot celoto.

Ključno vprašanje je zato, kako bodo te družbene koristi dejansko nagrajene in kdo bo zanje pripravljen plačati.

Forster je opozoril na pogosto spregledano dejstvo, da prehoda ne bo mogel financirati zgolj en člen verige.

│ »Brez potrošnika in njegovega prispevka ne bo šlo.«

Po njegovem mnenju bodo morali del odgovornosti prevzeti kmetje, predelovalna industrija, trgovci in tudi potrošniki.

AgroImpact in Lidl kot primer sodelovanja

Kot konkreten primer je bil predstavljen projekt AgroImpact.

Jaques je pojasnil, da AgroImpact razvija metode za merjenje ogljika v tleh in drugih kazalnikov zdravja tal. V sodelovanju z Lidlom je bil vzpostavljen sistem, v katerem se trgovec za šest let zaveže k financiranju premij za doseženo zmanjšanje emisij na kmetijah.

Pomembno je, da premije niso namenjene le prehodu na nove prakse, temveč spremljajo dejansko dosežene učinke. Takšni modeli po njegovem mnenju kažejo, da lahko industrija prevzame del odgovornosti za preobrazbo kmetijstva.

Zakaj CA proizvodov še vedno ni mogoče uspešno tržiti?

Morda najbolj iskren trenutek celotne razprave ni prišel z odra, temveč iz občinstva.

Hanspeter Lauper, dolgoletni promotor ohranitvenega kmetijstva, je predstavil svojo izkušnjo s trženjem pšenice iz sistemov ohranitvenega kmetijstva.

Njegova ugotovitev je bila neposredna:

│ »Do zdaj mi ni uspelo prodati niti kilograma pšenice pod oznako ohranitvenega kmetijstva.«

Razlog vidi predvsem v tem, da potrošniki tega pojma ne poznajo.

│ »Ljudje tega preprosto ne poznajo.«

Ta izjava je morda najbolje povzela bistvo celotne okrogle mize. Kljub številnim raziskavam, projektom in strokovnim razpravam ostaja največji izziv ravno to, kako koristi zdravih tal razumljivo predstaviti trgu in končnemu kupcu.

Zakaj industrija zahteva standarde?

Proti koncu razprave je predstavnik organizacije, ki razvija programe ogljičnih certifikatov za kmete, predstavil zanimivo izkušnjo iz pogovorov z industrijo.

V raziskavi med podjetji so skoraj vsi sogovorniki poudarili, da brez preverljivih standardov in certificiranih sistemov ne bi bili pripravljeni kupovati tovrstnih okoljskih koristi.

Njihov argument je bil preprost: če podjetje trdi, da podpira regenerativno kmetijstvo ali zmanjševanje emisij, mora biti sposobno te trditve tudi dokazati.

Prav ta pogled pojasnjuje, zakaj industrija vztraja pri standardih in merljivih kazalnikih. Brez njih obstaja nevarnost zelenega zavajanja in izgube zaupanja kupcev.

Theodor Friedrich: »Gradimo humus, ne paragrafov.«

Theodor Friedrich, eden ključnih avtorjev FAO definicije ohranitvenega kmetijstva, je v razpravo vnesel nekoliko drugačen pogled. Spomnil je, da definicija ohranitvenega kmetijstva temelji zgolj na treh osnovnih načelih, ki jih je mogoče prepoznati že na prvi pogled.

│ »Ta tri načela so kadar koli prepoznavna s prostim očesom.«

Po njegovem mnenju je prav preprostost ena največjih prednosti ohranitvenega kmetijstva. Ob tem je izrekel misel, ki je sprožila precej odobravanja v dvorani:

»Verjetno smo ga naredili preveč preprostega, da bi ga politiki razumeli kot resen pristop.«

S tem je opozoril na pogosto težnjo institucij, da uspešne koncepte postopoma zapletajo z vedno novimi zahtevami, kazalniki in pravili.

Razpravo je zaključil z mislijo, ki je postala neuradni moto celotnega panela:

│ »Želimo graditi humus, ne pa služiti paragrafom.«

Ta stavek je morda najbolje povzel osrednje sporočilo celotne okrogle mize: prihodnost ohranitvenega kmetijstva ne bo odvisna od vedno novih pravil, temveč od sposobnosti, da zdrava tla postavimo v središče kmetijske prakse, trga in družbe.

Zaupanje med kmeti in industrijo

V nadaljevanju so se pojavila tudi vprašanja o razmerjih moči v prehranski verigi.

Več udeležencev je opozorilo, da pogosto industrija postavlja vprašanja kmetom, redkeje pa je obratno.

Forster je odgovoril, da okvirni sistem ni nastal zgolj v industriji, temveč tudi v sodelovanju s kmeti, raziskovalci in zadružnimi organizacijami. Namen je ustvariti skupen okvir, ki zmanjšuje podvajanje zahtev in izboljšuje primerljivost podatkov.

Kljub temu je bilo v razpravi mogoče zaznati določeno mero nezaupanja, ki še vedno obstaja med različnimi deli prehranske verige.

Fotografija 2. Mednarodni značaj konference Soil Evolution 2026 je podpiralo tudi sprotno prevajanje predavanj in razprav prek aplikacije Wordly. Razumevanje in skupen jezik med različnimi deležniki sta bila tudi eno od pomembnih sporočil okrogle mize. Foto: Tomaž Škorjanc.

Potrebujemo skupen jezik

Ena zadnjih ugotovitev razprave je bila, da danes pogosto govorimo o istih ciljih, vendar uporabljamo različne izraze.

Nekateri govorijo o ohranitvenem kmetijstvu, drugi o regenerativnem kmetijstvu, tretji o carbon farmingu ali podnebno pametnem kmetijstvu.

Za potrošnika so te razlike pogosto nepomembne in predvsem zmedene.

Več govorcev je zato poudarilo potrebo po enostavnih definicijah in nekaj jasnih merilih, ki jih bo mogoče razumeti tudi zunaj strokovnih krogov.

Pogled proti Soil Evolution 2028

Ob zaključku je moderator govorce vprašal, kaj mora biti ob naslednji izvedbi Soil Evolution leta 2028 drugače.

Reto Minder je poudaril, da morajo kmetje, industrija in trgovina delovati kot ena veriga. Nihče od njih ne more sam izpeljati potrebnih sprememb.

Ivanoé Jaques je poudaril pomen komuniciranja. Po njegovem mnenju moramo bistveno več govoriti o pozitivnih učinkih ohranitvenega kmetijstva, saj koristi zdravih tal segajo daleč preko meja posamezne kmetije.

Dionys Forster pa je prihodnost videl v več deležniških projektih, ki bodo povezovali kmete, trgovce, industrijo in druge deležnike ter omogočili širše uvajanje regenerativnih praks.

Pravzaprav je bila to tudi osrednja ugotovitev celotne razprave. Nihče ni zagovarjal popolne deregulacije, nihče popolne standardizacije. Vsi pa so se strinjali, da bodo prihodnost ohranitvenega in regenerativnega kmetijstva določali zdrava tla, zaupanje med deležniki ter sposobnost, da njihove koristi razumljivo predstavimo družbi.

│ Pot od njive do police se tako ne začne v trgovini, temveč v tleh.

Vir:

okrogla miza »CA am Markt platzieren« na konferenci Soil Evolution 2026, Gurten pri Bernu, 4. junij 2026.

Prispevek pripravil:

Aljaž Novak, Slovensko združenje za ohranitveno kmetijstvo (SZOK)

Fotografije:

Tomaž Škorjanc

Strokovni pregled:

doc. dr. Rok Mihelič, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani

OKROGLA MIZA - Od njive do police.pdf

Download PDF • 481KB