Kaj če pri humusu ni vse tako enostavno, kot si mislimo?
- Aljaž Novak
- Jul 17
- Branje traja 6 min
Primer švicarske kmetije Obere Wanne kaže, da vsebnost humusa ni vedno najboljši pokazatelj zdravja tal.
Zakaj je humus na švicarski kmetiji najprej narasel s 5,4 na 7 %, nato pa se po petih letih vrnil skoraj na izhodiščno raven?
Ena izmed bolj presenetljivih ugotovitev konference Soil Evolution 2026 na bernskem Gurtnu je bila povezana prav s humusom. Temo, ki je v regenerativnem in ohranitvenem kmetijstvu pogosto v središču pozornosti. Predstavil jo je švicarski kmet Dieter Weber, ki skupaj z ženo Nadio Graber vodi Hofgut Obere Wanne v Liestalu, severno od Basla.
Kmetija na kratko
Družinska kmetija od leta 1780, danes v 6./7. generaciji,
Certificirana Bio Suisse in Demeter, nosilka znaka ProSpecieRara,
24 ha kmetijskih površin, od tega 20 ha njiv,
Več kot 95 % pridelka gre v neposredno prodajo na trg,
Popolna opustitev pluga in oranja med leti 2017 in 2019,
Od leta 2020 se kmetija opredeljuje kot »regenerativna«. Tudi zato, ker je tega leta povsem opustila mineralno gnojenje z dušikom in fosforjem.
Kmetija je hkrati zanimiv poslovni model: poleg žit, stročnic in zelenjave, gojijo predvsem buče (okrog 100 sort), krompir (20 sort ProSpecieRara), čičeriko, lečo, bob, proso, mak in lan. Imajo lastno bio-vrtnarijo s sadikami, nasad malin. Ohranjajo mejice in ekstenzivne travnike z orehi. V prihodnje načrtujejo rejo kokoši nesnic, na 7 ha pa izvajajo agrogozdarstvo z drevesi za prodajo.
Kmetovanje je potovanje, ne recept
Weber je predavanje zastavil zelo osebno: Za to kar predstavlja, po njegovih besedah ne obstaja recepta, ki bi ga lahko kdorkoli prenesel na svojo kmetijo. Prehod v ohranitveno, bodisi regenerativno kmetovanje primerja s potovanjem, z (veliko) ovinki, slepimi ulicami in vmesnimi neuspehi, ne pa z enkratnim dogodkom, kot je uradni prehod v ekološko pridelavo. Kar »deluje« na njegovi kmetiji, na plitvih, apnenčastih tle s prodnato podlago, po njegovih besedah morda na težki ilovici, nekje v vzhodni Avstriji, sploh nebi delovalo.
Petletni humusni eksperiment
Na dveh hektarih ob svoji kmetiji Weber vsako jesen postavi bučni labirint, za vstop vanj pa obiskovalci plačajo vstopnino. Prihodek od vstopnin mu je pet let omogočal, da je na tej parceli izvajal poskus, ki ekonomsko sicer ne bi bil smiseln: zanimalo ga je, kaj se zgodi s humusom, če dotok organske mase v tla maksimira in z njive dobesedno ničesar ne odnaša. Zaporedoma je sejal koruzo in sirek za labirint, dodajal še vse mogoče spremljevalne rastline, jeseni pa je ves pridelek pustil na njivi.
Rezultati meritev, ki jih je izvajal vsako leto na istem, z GPS označenem mestu, so bili sprva navdušujoči: vsebnost humusa je v prvem letu narasla s 5,4 na 6,2 %, v drugem na 7,0 %. Nato je sledilo presenečenje. Rast se je ustavila, vrednosti so začele padati, po petih letih pa so pristale pri 5,1 %, torej skoraj tam, kjer so bile na začetku.
Ali lahko vsebnost humusa pada, medtem ko tla »napredujejo«?
Weber je padec humusa razložil s hipotezo, da je intenzivna mikrobna aktivnost pospešila razgradnjo dela starejših zalog organskega ogljika v tleh. Po njegovi razlagi je velika količina sveže, dušiku bogate organske mase najprej močno spodbudila delovanje mikroorganizmov. Ti so hitro porabili lahko dostopen ogljik iz sveže biomase, ko pa je ta začel pešati, so mikrobi za pridobivanje energije začeli izločati več encimov, ti pa niso razgrajevali le svežega materiala, temveč tudi starejše, sicer bolj zaščitene zaloge organskega ogljika v tleh. Podoben signal je pokazalo tudi razmerje C:N, ki se je v tem obdobju občutno zožilo.
Posledica: izmerjena vsebnost humusa se je znižala, čeprav je bila biološka aktivnost tal ves čas zelo visoka.
Weber je pojav opisal kot nekakšno »kurjenje« oziroma pospešeno mineralizacijo dela starejšega organskega ogljika v tleh, sicer ne kot zaželen učinek, temveč kot stransko posledico ekstremnega, namerno nerealnega poskusa (humus v praksi ne raste za 0,8 odstotne točke na leto). Je pa zgovoren opomnik, da posamezna meritev humusa lahko močno zavaja. Če bi Weber spremljal zgolj vsebnost humusa, bi lahko sklepal, da se stanje tal po letu 2023 slabša. Dodatne meritve pa so pokazale ravno nasprotno. Biološka aktivnost tal je ostala zelo visoka. Visoka ali naraščajoča vsebnost humusa namreč še ne pomeni nujno, da so tla biološko aktivna in dobro delujoča, prav tako pa padec humusa ne pomeni vedno poslabšanja stanja tal. Brez podatkov o mikrobni aktivnosti, kroženju hranil in drugih kazalnikih zdravja tal lahko iz ene same številke hitro potegnemo napačne zaključke.
Kako se stanje tal dejansko bere danes, pokaže tako imenovani Haneyev test, ki ga Weber redno uporablja. Haneyev test ni del standardne evropske metode ocenjevanja tal, temveč kazalnik biološke aktivnosti in delovanja tal, ki se v regenerativnem kmetijstvu uporablja vse pogosteje.
Pokrovni posevki so glavna kultura, ne stranska
Druga močna teza predavanja na Webrovi kmetiji so pokrovni posevki oz. »zelena gnojila«. V štiriletni kolobarni shemi na njivi so prisotni približno 55 % rastne sezone. Glavne, tržne kulture (buče, čičerika, krompir, ozimne leče) pa le okoli 41 %, preostanek pripada kratkim obdobjem gole prsti med obdelavo (nem. t. i. »Flächenrotte«).
Za Webra to ni postranska podrobnost, temveč osrednje sporočilo: če se v kolobarju izogibamo temu, da bi kultura na njivi stala sama, kolobar pridobi na svojem pomenu. Sam raje kot o »glavni« in »stranski« kulturi govori o pristopu, ki ga pozna ameriška praksa. To je: »cash crop« (slov. tržna kultura; za prodajo oziroma ustvarjanje prihodka) v primerjavi z vsem ostalim, kar prihaja vmes. Za tla in organizme, ki v njih živijo, so po njegovem mnenju pravzaprav ravno pokrovni posevki tisti, ki zaslužijo enako pozornost in nego kot glavne kulture.
Konec dušičnih in fosfornih gnojil
Od leta 2020 Weber svojih kultur ne gnoji več niti z dušikom niti s fosforjem. Po njegovih besedah oskrbo z dušikom zagotavlja predvsem prek stročnic v kolobarju ter bioloških procesov v tleh, ki omogočajo kroženje in sproščanje hranil. Fosforja se je na kmetiji po letih uporabe komposta in hlevskega gnoja po njegovem mnenju nabralo dovolj, da za zdaj ne vidi potrebe po dodatnem vnosu. Namesto gnojenja posameznih kultur posebno pozornost namenja ravnovesju kalcija, magnezija in drugih hranil v tleh (po načelih Kinseyjeve metode) ter rednim analizam rastlinskega soka, s katerimi spremlja prehransko stanje rastlin in morebitna pomanjkanja mikrohranil.
Boj proti naravi ali sodelovanje z njo?
Zaključek predavanja je bil hkrati najbolj oseben in najbolj filozofski del: Weber je povabil poslušalce, naj poskusijo izstopiti iz nenehnega boja proti naravi: proti plevelom, pri izbiri pokrovnih posevkov, pri agrogozdarstvu, pri odnosu do tal nasploh. Kot je povzel z besedami znanega kmetijskega raziskovalca Sira Alberta Howarda: »Tal, rastlin in živali ne moremo obravnavati ločeno. Gre za en sam, povezan sistem«.
Sporočilo za kmete
Predavanje ni postavljalo pod vprašaj pomena organske snovi v tleh. Ravno nasprotno. Opozorilo je, da je zdravje tal precej bolj zapleteno od ene same številke v laboratorijskem izvidu. Kot kaže primer kmetije Obere Wanne, lahko tla »napredujejo« tudi takrat, ko izmerjena vrednost humusa ne raste več, zato je pri presoji uspešnosti regenerativnih in ohranitvenih praks smiselno gledati širšo sliko (biološko aktivnost, razmerje C:N, strukturo tal) in spremembe spremljati skozi daljše časovno obdobje, ne le ob posameznih meritvah.
Vir:
Predavanje Dietra Webra (Hofgut Obere Wanne, Liestal) na konferenci Soil Evolution 2026, Gurten pri Bernu, 3. junij 2026.
Objave rezultatov poskusov na kmetiji:
Prispevek pripravil:
Aljaž Novak, Slovensko združenje za ohranitveno kmetijstvo (SZOK)
Fotografije:
Aljaž Novak in Hofgut Obere Wanne
Strokovni pregled:
doc. dr. Rok Mihelič, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani
Komentarji