Pri suši ni ključno, koliko vode tla shranijo, ampak koliko je sploh pride vanje
- Aljaž Novak
- Jul 10
- Branje traja 7 min
Povzetek predavanja dr. Gernota Bodnerja (BOKU Univerza, Dunaj) na konferenci Soil Evolution 2026
Suša postaja ena največjih omejitev sodobnega kmetijstva. Pogosto se ob tem sprašujemo, kako povečati zalogo vode v tleh, precej redkeje pa, kako zmanjšati njene izgube. Prav na to vprašanje je na konferenci Soil Evolution 2026 opozoril dr. Gernot Bodner z dunajske univerze BOKU. Njegovo predavanje je ponudilo trezen vpogled na vlogo humusa, strukture tal in ohranitvenega kmetijstva pri prilagajanju na vse pogostejša sušna obdobja. Predstavljena spoznanja so še posebej aktualna v času, ko številni raziskovalni in razvojni projekti iščejo rešitve za izboljšanje odpornosti kmetijstva na podnebne spremembe. Med njimi je tudi evropski projekt TRAILS4SOIL, v okviru katerega partnerji skupaj s kmeti v t. i. živih laboratorijih preizkušajo prakse za izboljšanje zdravja tal, učinkovitejšo rabo vode in večjo odpornost kmetijskih sistemov na sušo.
Ko govorimo o suši, najprej pomislimo na to, koliko vode lahko tla shranijo.
Bodner, ki se že desetletja ukvarja s povezavo med tlemi, vodo in rastlinami, postavi drugačno vprašanje: koliko vode sploh pride v tla in koliko je na poti izgubimo? To je rdeča nit njegovega predavanja in razlog, da marsikatero splošno prepričanje o humusu in vodi zasluži bolj natančen vpogled.
Voda postaja omejujoč dejavnik
Podnebne spremembe ne prinašajo nujno manj padavin. Pogosto prinašajo predvsem njihovo neenakomerno razporejenost tekom rastne sezone. Enkrat je vode preveč, drugič premalo, zato se številni kmetje soočajo z obema skrajnostma hkrati, v isti rastni sezoni. Težava pogosto ni skupna količina padavin, temveč predvsem njihova časovna razporeditev. Upravljanje vodnega režima tal zato postaja eden ključnih izzivov sodobnega kmetijstva, primerljiv z izzivom upravljanja hranil.
Tla kot živ, delno nadzorovan sistem
Bodner tla primerja z reaktorjem: vanj vnašamo organsko snov in korenine, medtem ko obdelava tal predstavlja pomemben poseg v delovanje sistema. Znotraj tal potekajo biokemični procesi, ki jih ne moremo v celoti nadzorovati. Dogajajo se na ravni mikrometrov, med bakterijami in delci gline. Naloga kmetijske prakse ni popoln nadzor, temveč iskanje vzvodov: kje lahko dejansko vplivamo in kje smo prepuščeni naravnim danostim, predvsem teksturi tal.
Fizika tal se ukvarja z dvema temeljnima bilancama: vodno (padavine, površinski odtok, infiltracija, izhlapevanje, transpiracija) in energijsko (sončno sevanje, segrevanje tal in zraka, poraba energije za izhlapevanje). Obe sta med seboj tesno prepleteni.
Struktura tal je vprašanje energije
Eno bolj nazornih sporočil predavanja: dobra struktura tal je urejeno stanje, urejenost pa zahteva stalen dotok energije. Slednja prihaja v tla preko korenin s fotosintezo. Če dotoka energije ni, na primer pozimi, ob golih tleh, brez žive vegetacije, se struktura začne podirati. Tla izgubijo del svoje strukturne urejenosti. To ni nujno katastrofa. Ko rastline spomladi ponovno začnejo rasti, se struktura tal postopoma znova vzpostavi. Gre za naraven sezonski cikel in ne za enkraten ali dokončen propad.
Pri nastanku stabilnih agregatov, sodelujejo korenine, glive, bakterije in njihovi izločki. Zanimiva je analogija, ki jo Bodner uporabi za mikrobne sluzi, ki lepijo delce tal skupaj: podobno kot pri chia semenih, namočenih v vodi, nastane gelasta, lepljiva snov, nekakšno »biološko lepilo«, ki drži mikroagregate skupaj.
Predstavljeni podatki kažejo, da so stabilni talni agregati tesno povezani z biološko aktivnostjo v tleh. Med najpomembnejšimi dejavniki so organski ogljik, mikrobna »nekromasa« (ostanki odmrlih mikroorganizmov), vodotopni ogljik, mikrobna biomasa in hife gliv. Bodner je poudaril, da stabilnost agregatov ni zgolj posledica fizikalnih procesov, temveč rezultat neprestanega delovanja živih organizmov, ki tla povezujejo v funkcionalen in stabilen sistem.
Bodner je ob tem opozoril, da na delovanje talnih organizmov pomembno vpliva tudi temperatura tal. Rastlinski pokrov ne zmanjšuje le erozije in izhlapevanja, temveč preprečuje tudi prekomerno segrevanje talne površine. Predstavljeni primeri raziskav, so pokazali, da so lahko gola tla v poletnih razmerah tudi za več kot 15 °C toplejša od tal, pokritih z vegetacijo. Takšne razlike pomembno vplivajo na aktivnost gliv in bakterij, ki sodelujejo pri nastanku in stabilizaciji talne strukture.
Zakaj deluje ohranitveno kmetijstvo
Bodner je predstavil rezultate raziskav, v katerih so primerjali konvencionalne sisteme obdelave tal z dolgoletnimi sistemi ohranitvenega oziroma regenerativnega kmetijstva. Rezultati kažejo, da mehanska obdelava tal pospešuje razpad agregatov. Več kot je posegov v tla, težje je ohranjati stabilno talno strukturo. Zato je direktna setev pri stabilnosti agregatov praviloma v prednosti, medtem ko so razlike med plitvo obdelavo in direktno setvijo pri vsebnosti humusa pogosto manj izrazite.
Stalna pokritost tal, prisotnost čim več živih korenin v tleh skozi celo leto in zmanjšanje mehanskih motenj se odražajo v jasnem učinku, predvsem na: stabilnost strukturnih talnih agregatov in zmanjšanje površinskega odtoka in erozije. Pravzaprav gre za en in isti mehanizem: zaščitena površina tal prepreči, da bi dežne kapljice neposredno udarjale po agregatih in jih razbijale. Na ravni posameznih delcev tal imajo lahko dežne kapljice presenetljivo veliko energijo, zato njihovi ponavljajoči se udarci pomembno prispevajo k razpadu talne strukture in nastanku površinske zaskorjenosti.
Že približno 30–50 odstotna pokritost tal lahko bistveno zmanjša erozijo in površinski odtok vode. Zmanjševanje izgub zaradi izhlapevanja pa zahteva precej večjo količino rastlinskih ostankov oziroma mulča. V sušnih območjih je to pogosto težko doseči, saj dosevki zaradi pomanjkanja vode ne razvijejo dovolj biomase.
Pore so pomembnejše od agregatov, a manj vidne
Strukturne agregate zlahka opazimo na lopati. Pore pa so tiste, ki dejansko skladiščijo vodo in zrak ter omogočajo življenje mikroorganizmov, nenazadnje tudi razraščanje in rast korenin. Pri direktni setvi so tla sicer bolj strnjena, vendar tega ne smemo enačiti s škodljivim zbijanjem tal. Gre predvsem za premik deleža grobih por v srednje pore, ki bolje zadržujejo vodo, porni sistem pa kljub temu ostaja povezan in funkcionalen. V primerjavi z intenzivno mehansko obdelanimi tlemi, kjer se po oranju ali rahljanju pogosto ustvarijo številne nestabilne pore, ki se lahko po močnejšem dežju hitro porušijo ali zamašijo, ostajajo pore pri direktni setvi dolgoročno bolj stabilne.
Ključno vlogo pri ustvarjanju globokih, navpičnih por igrajo rastline z osrednjim (pivotnim) korenom in deževniki. Teh por ne more nadomestiti noben stroj za obdelavo tal. Bodner opozarja, da je pomembna tudi zaščita talne površine. Že približno 30–50 % pokritost tal bistveno zmanjša površinski odtok vode, medtem ko večja pokritost dodatno zmanjšuje izgube zaradi izhlapevanja. Rastlinski ostanki na površini delujejo kot zaščitni sloj, ki blaži udarce dežnih kapljic, preprečuje razbijanje agregatov in omogoča, da večji delež padavin pronica v tla namesto da odteče po površini. Po drugi strani pokritost tal zmanjšuje segrevanje tal in neposredno izhlapevanje vode, s čimer se izboljšuje vodna bilanca kmetijskih zemljišč.
Po Bodnerjevem mnenju ni odločilno le, koliko vode tla zadržijo, temveč tudi, kako hitro jo lahko sprejmejo in kako globoko prodre v profil. Voda, ki zastaja na površini ali v zgornjih centimetrih tal, je izpostavljena hitremu izhlapevanju. Nasprotno pa voda, ki po bioporah prodre globlje v profil, ostane rastlinam na voljo bistveno dlje.
Humus je pomemben, ni pa edini odgovor
Ena izmed zanimivejših ugotovitev predavanja se nanaša na vlogo humusa pri zadrževanju vode v tleh. Čeprav je humus pomemben za delovanje tal, Bodner opozarja, da njegov vpliv na neposredno povečanje zaloge vode pogosto precenjujemo. Po njegovih izračunih spremembe, dosežene z upravljanjem tal, praviloma vplivajo predvsem na zgornjih 15 do 20 centimetrov talnega profila, dodatna zaloga vode pa znaša približno 6 do 15 milimetrov. To sicer ni zanemarljivo, vendar je manj, kot si pogosto predstavljamo. Ob izrazitejši suši rastline vse pogosteje izkoriščajo vodo iz globljih plasti tal, kjer postane tekstura tal pomembnejši dejavnik od vsebnosti humusa.
Dilema »hitro:počasi«
Vsaka korist ima svojo ceno. Tla, ki bolje zadržujejo vodo, imajo manj zraka, se počasneje segrevajo in počasneje sproščajo hranila. To pomeni izziv za rastline, ki v kratkem času potrebujejo veliko dušika. Bodner je pri tem odkrit: čarobne rešitve ni, obstajajo le kompromisi, kot je prilagojeno gnojenje (denimo Cultan), strip–till kot vmesna rešitev, kjer zrahljamo le del površine, drugod pa tla pustimo nedotaknjena.
Bodner je potrdil, da gre za realen primer kompromisa, s katerim se srečujejo pridelovalci v sušnih razmerah. Namesto enoznačnega odgovora je poudaril, da je treba takšne odločitve presojati glede na lokalne razmere in cilje pridelave.
Kaj lahko naredimo že danes
Čeprav Bodner ne ponuja univerzalnih receptov za spopadanje s sušo, predavanje jasno kaže, kateri ukrepi lahko prispevajo k boljši odpornosti tal in učinkovitejši rabi padavinske vode. Večina teh ukrepov je tesno povezana tudi s temeljnimi načeli ohranitvenega kmetijstva:
Tla naj bodo čim dlje pokrita z rastlinskimi ostanki, dosevki ali rastlinami v rasti.
Žive korenine naj bodo v tleh čim večji del leta, saj predstavljajo vir energije za talne organizme in prispevajo k ohranjanju strukture tal.
Zmanjšujmo mehanske motnje tal, kjer je to mogoče, saj intenzivna obdelava pospešuje razpad agregatov in pornega sistema.
Spodbujajmo razvoj biopor in globlje ukoreninjenosti z izbiro rastlin z osrednjim (pivotnim) korenom ter z ohranjanjem ugodnih razmer za delovanje deževnikov.
Ne pričakujmo, da bo humus sam po sebi rešil težave s sušo. Njegova največja vrednost je v izboljšanju strukture tal, infiltracije vode, biološke aktivnosti ter zmanjševanju izgub zaradi površinskega odtoka in izhlapevanja.
Ključna sporočila
Ohranitveno kmetijstvo učinkovito zmanjšuje površinski odtok in erozijo.
Stabilna struktura tal je odvisna od stalnega dotoka energije prek rastlin in korenin.
Biopore, ki jih ustvarjajo korenine in deževniki, imajo ključno vlogo pri infiltraciji vode.
Vpliv humusa na povečanje zaloge vode je pogosto manjši, kot si predstavljamo.
Pri prilagajanju na sušo je pomembno zmanjševati izgube vode in ne le povečevati njeno skladiščenje.
Zaključek
Predavanje Gernota Bodnerja ne ponuja ene same rešitve, temveč pomaga razumeti, kateri procesi v tleh dejansko odločajo o odpornosti na sušo. Največji potencial se skriva v zmanjševanju izgub vode, zaščiti talne površine, stabilni strukturi tal ter spodbujanju globokega in povezanega pornega sistema. Sporočilo za prakso je jasno: pri prilagajanju na sušo ni najpomembneje, koliko vode lahko tla shranijo, ampak koliko vode sploh pride vanje in koliko je na poti izgubimo.
Prispevek pripravil:
Aljaž Novak, Slovensko združenje za ohranitveno kmetijstvo (SZOK)
Na podlagi predavanja:
Die Biologie der Bodenphysik: Wie optimiert man den Wasserhaushalt? (Biologija fizike tal: kako optimizirati vodni režim tal), Gernota Bodnerja (BOKU Univerza, Dunaj), predstavljenega na konferenci SOIL EVOLUTION 2026 v Gurtnu pri Bernu, 4. junija 2026.
Fotografije:
Tomaž Škorjanc
Strokovni pregled:
doc. dr. Rok Mihelič, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani
Komentarji