Ko njiva nikoli ne ostane prazna
- Aljaž Novak
- Aug 14
- Branje traja 20 min
Updated: 1 day ago
Švicarski projekt Stafelkulturen raziskuje, ali lahko s časovno prekrivajočimi se posevki bolje izkoristimo sončno energijo, vodo in prostor.
Kmetje preizkušajo sistem, pri katerem drugo kulturo posejejo še pred žetvijo prve. Cilj? Več fotosinteze, daljša pokritost tal in več pridelka na isti površini.
Članek temelji na predavanju »Ressourcenprojekt Stafelkulturen«, predstavljenem na konferenci SOIL EVOLUTION 2026 v Bernu. Predavatelja Cécilia Guggisberg in Reto Minder sta predstavila prve rezultate švicarske pobude, ki raziskuje možnosti sistemov časovno prekrivajočih se posevkov (relay cropping). Zaradi lažjega razumevanja za slovenske bralce so posamezne vsebine dopolnjene s terminološkimi pojasnili in širšim agronomskim kontekstom.
V sodobnem ohranitvenem kmetijstvu se vse pogosteje pojavljajo prakse, katerih namen ni zgolj zmanjševanje obdelave tal, temveč predvsem podaljševanje obdobja aktivne fotosinteze, ohranjanje živih korenin v tleh in čim daljša pokritost tal z rastlinskim pokrovom. Med takšne pristope sodijo pokrovni posevki, presledni posevki, podsevki in različne oblike mešanih posevkov. V zadnjih letih pa se v Evropi vse več pozornosti namenja tudi sistemu, ki ga angleško govoreča literatura označuje z izrazom relay cropping.
V Agronomskem terminološkem slovarju (2025) najdemo izraz izmenična setev, ki je opredeljen kot setev, pri kateri semena ene rastlinske vrste posejemo med rastline druge vrste še pred njenim spravilom. Slovarski angleški ustreznik je relay intercropping. Kljub temu se v mednarodni literaturi pogosto uporablja širši izraz relay cropping, ki ne opisuje zgolj načina setve, temveč celoten pridelovalni sistem, pri katerem se rastni dobi dveh kultur časovno prekrivata. Razmerje med obema pojmoma je prikazano v Preglednici 1.
Preglednica 1: Razlika med izrazoma relay intercropping in relay cropping
Angleški izraz | Slovenski izraz | Kaj opisuje? |
relay intercropping | izmenična setev | način setve oziroma tehniko posejanja druge kulture pred spravilom prve |
relay cropping | (še) ni uradnega slovenskega termina | celoten pridelovalni sistem, ki temelji na časovnem prekrivanju dveh kultur |
Ker se v slovenski strokovni literaturi izraz za celoten sistem še ni uveljavil, bomo v nadaljevanju uporabljali angleški izraz relay cropping ter opisni pojem sistem časovno prekrivajočih se posevkov. Za lažjo predstavo si lahko sistem predstavljamo kot nekakšno »štafetno pridelavo«, kjer druga kultura prevzame prostor še preden prva povsem zaključi svojo rastno dobo.
Bistvo sistema je preprosto. Drugo kulturo posejemo še pred žetvijo prve kulture, tako da se njuni rastni dobi delno prekrivata. Prva kultura se postopoma umika, druga pa že prevzema prostor, svetlobo in rastno sezono. Namesto klasičnega zaporedja »žetev – obdelava – setev« nastane prehod brez prekinitve vegetacije.
Sistemi časovno prekrivajočih se posevkov v resnici niso nova iznajdba sodobnega kmetijstva. Njihove korenine segajo več tisoč let v preteklost. Eden najstarejših in najbolj znanih primerov je sistem Milpa, ki so ga uporabljali staroselci Srednje Amerike, zlasti Azteki in druga ljudstva Mezoamerike. V tem sistemu so na isti površini pridelovali koruzo, fižol in buče. Koruza je služila kot opora fižolu, fižol je s pomočjo bakterij na koreninah vezal dušik iz zraka, buče pa so s širokimi listi pokrivale tla, zmanjševale izhlapevanje vode in omejevale razvoj plevelov. Gre za enega najstarejših znanih primerov medsebojnega dopolnjevanja rastlinskih vrst v pridelavi hrane.
Podobne prakse so se razvile tudi drugod po svetu. V Aziji, zlasti na Kitajskem, so kmetje uporabljali kombinacije bombaža in pšenice ter pšenice in soje, s katerimi so skušali povečati skupni pridelek na isti površini. V 20. stoletju so se takšni sistemi začeli sistematično raziskovati tudi v Združenih državah Amerike in Evropi, kjer so raziskovalci postopoma razvili sodobne pridelovalne sisteme, ki jih danes poznamo pod izrazom relay cropping oziroma sistemi časovno prekrivajočih se posevkov.
V sodobnem evropskem kmetijstvu zanimanje za sisteme časovno prekrivajočih se posevkov izhaja predvsem iz treh izzivov. Prvi je potreba po učinkovitejši rabi kmetijskih zemljišč. Drugi je naraščajoče povpraševanje po rastlinskih virih beljakovin, zlasti po soji in drugih metuljnicah. Tretji pa je iskanje agroekoloških pristopov, ki bi povečali odpornost pridelave na podnebne spremembe ter hkrati zmanjšali odvisnost od zunanjih vložkov.
Na konferenci SOIL EVOLUTION 2026 v Bernu sta Cécilia Guggisberg in Reto Minder predstavila švicarski projekt Stafelkulturen, ki skuša na ta vprašanja odgovoriti v praksi. Projekt trenutno vključuje 27 kmetij v štirih kantonih (Bern, Fribourg, Solothurn in Aargau), raziskovalci pa spremljajo agronomske, okoljske in ekonomske učinke različnih kombinacij kultur, kot so pšenica in soja, sladkorna pesa in koruza ter sončnica in koruza. Projekt poteka od leta 2024 in bo trajal do leta 2029, znanstveno spremljanje pa bo potekalo še dve leti dlje.
Posebnost projekta ni zgolj v iskanju novih kombinacij kultur, temveč v poskusu uresničevanja vizije, ki jo je Reto Minder med predavanjem večkrat poudaril: narava ne pozna monokultur. V naravnih ekosistemih so tla skoraj vedno pokrita z rastlinami različnih vrst in razvojnih stopenj. Sistemi časovno prekrivajočih se posevkov skušajo del teh načel prenesti tudi v sodobno poljedelstvo, pri čemer ostaja osnovni cilj enak kot pri vseh sistemih ohranitvenega kmetijstva –čim bolje izkoristiti sončno energijo, ohranjati aktivne korenine v tleh, zmanjšati obdobja golih tal ter povečati odpornost agroekosistema na podnebne in pridelovalne izzive.
1. Kaj je relay cropping?
1.1 Osnovno načelo sistema
Po besedah Cécilie Guggisberg je osnovno načelo sistema preprosto: najprej posejemo prvo kulturo in ji omogočimo razvoj, pri čemer med vrstami pustimo dovolj prostora. Nato v ta prostor posejemo drugo kulturo, medtem ko se prva kultura še vedno razvija. Ko prvo kulturo požanjemo, druga kultura prevzame prostor in nadaljuje rast.
Kot je poudaril Reto Minder, druga kultura prevzame njivo še preden prva povsem zapusti »prizorišče«, podobno kot pri štafetnem teku, kjer tekač preda palico naslednjemu. Prav od tod izvira tudi pogosto uporabljena razlaga sistema kot »štafetnega načina pridelave«.
1.2 Relay cropping ni isto kot presledni posevek
Sistem časovno prekrivajočih se posevkov ni isto kot presledni posevek (intercropping). Čeprav se oba sistema na prvi pogled zdita podobna, obstaja pomembna razlika. Pri preslednih posevkih obe kulturi rasteta hkrati skozi večino rastne sezone. Pri sistemih časovno prekrivajočih se posevkov pa je prekrivanje časovno omejeno in je namenjeno predvsem prehodu med prvo in drugo kulturo.
Razlike med klasičnim kolobarjem, sistemom časovno prekrivajočih se posevkov in preslednim posevkom so shematsko predstavljene v preglednici 2, ki prikazuje časovni potek setve, rasti, žetve ter obdobja prekrivanja posameznih kultur.
Pri klasičnem kolobarju si kulture sledijo ena za drugo. Med žetvijo prve in setvijo druge kulture pogosto nastopi obdobje brez aktivne vegetacije.
Preglednica 2 Shematski prikaz klasičnega kolobarja, sistema časovno prekrivajočih se posevkov (relay cropping) in preslednega posevka (intercropping).
Klasični kolobar (zaporedna pridelava kultur)*
Kultura | Jan | Feb | Mar | Apr | Maj | Jun | Jul | Avg | Sep | Okt | Nov | Dec |
ozimna pšenica | RAST | žetev | setev | RAST | ||||||||
naslednja kultura | Setev | RAST | ||||||||||
Relay cropping (časovno prekrivajoči se posevki)*
Kultura | Jan | Feb | Mar | Apr | Maj | Jun | Jul | Avg | Sep | Okt | Nov | Dec |
ozimna pšenica | RAST | žetev | setev | RAST | ||||||||
soja | setev | RAST | žetev | |||||||||
prekrivanje | ▲ | ▲ | ▲ | |||||||||
Presledni posevek (intercropping)*
Kultura | Jan | Feb | Mar | Apr | Maj | Jun | Jul | Avg | Sep | Okt | Nov | Dec |
koruza | setev | RAST | žetev | |||||||||
fižol | setev | RAST | žetev | |||||||||
skupna rast | ▲ | ▲ | ▲ | ▲ | ▲ | |||||||
LEGENDA | |
setev | čas setve |
RAST | obdobje aktivne rasti |
žetev | čas spravila |
▲ | obdobje, ko na isti površini hkrati rasteta obe kulturi |
*Opomba: Sheme so poenostavljene in prikazujejo načelo delovanja posameznih sistemov. Dejanski termini setve, rasti in žetve se razlikujejo glede na kulturo, sorto, lokacijo in vremenske razmere.
Preglednica 3: Primerjava ključnih značilnosti klasičnega kolobarja, sistemov časovno prekrivajočih se posevkov, preslednih posevkov in pokrovnih posevkov.
Sistem | Značilnost |
Klasični kolobar | Kulture si sledijo ena za drugo |
Sistemi časovno prekrivajočih se posevkov | Drugo kulturo posejemo pred žetvijo prve, zato se rastni dobi delno prekrivata |
|
|
Presledni posevki (intercropping) | Kulture rastejo hkrati skozi večino rastne sezone |
Pokrovni posevki | Namenjeni predvsem pokrivanju tal in izboljšanju rodovitnosti |
2. Zakaj se Švicarji sploh ukvarjajo s sistemi časovno prekrivajočih se posevkov?
Sistemi časovno prekrivajočih se posevkov niso nastali zgolj kot zanimiv agronomski poskus. Po besedah Cécilie Guggisberg in Reta Minderja gre za odziv na več izzivov, s katerimi se sooča sodobno evropsko kmetijstvo. Med najpomembnejšimi so vse večje povpraševanje po rastlinskih beljakovinah, omejenost kmetijskih zemljišč, podnebne spremembe ter potreba po učinkovitejši rabi razpoložljivih virov. Predavatelja sta poudarila, da je eden glavnih ciljev sistema povečanje produktivnosti na isti površini. Namesto da bi bila njiva del leta brez vegetacije, sistem omogoča, da rastline izkoriščajo sončno energijo skozi daljše obdobje leta. S tem se poveča skupna količina fotosinteze, ki jo lahko opravijo posevki na isti površini.
2.1 Dvojni pridelek in večja varnost prihodka
Ena izmed najpogosteje omenjenih prednosti sistemov časovno prekrivajočih se posevkov je možnost pridelave dveh tržnih kultur na isti površini. To pomeni, da kmet ni odvisen zgolj od uspeha ene kulture.
Če ena kultura zaradi suše, bolezni ali drugih neugodnih razmer doseže slabši pridelek, lahko druga kultura del izgube nadomesti. Tak sistem zato ne pomeni le potencialno višje produktivnosti, temveč tudi večjo gospodarsko odpornost kmetije. Reto Minder je v razpravi poudaril, da se lahko v posameznih letih uspešneje izkaže ena kultura, v drugih letih pa druga. Prav zaradi tega sistem vidi tudi kot način zmanjševanja proizvodnega tveganja.
2.2 Boljša izraba svetlobe, vode in hranil
Druga pomembna prednost je učinkovitejša izraba naravnih virov. Različne rastlinske vrste imajo različno arhitekturo nadzemnega dela in koreninskega sistema. Posledično lahko izkoriščajo različne dele prostora ter različne globine tal.
Po besedah predavateljev takšni sistemi omogočajo učinkovitejšo izrabo:
sončne energije,
vode,
hranil,
razpoložljive površine.
Namesto da bi posamezna kultura uporabljala le del potenciala parcele, si dve kulturi v določenem obdobju delita isti prostor in skupaj izkoristita več razpoložljivih virov.
2.3 Potencial za zmanjšanje uporabe fitofarmacevtskih sredstev in gnojil
V projektu spremljajo tudi možnost zmanjšanja uporabe fitofarmacevtskih sredstev in mineralnih gnojil. Večja pestrost posevkov lahko poveča funkcionalno biodiverziteto in zmanjša pritisk nekaterih bolezni ter škodljivcev.
Predavatelja sta kot primer navedla kombinacijo sladkorne pese in koruze, kjer lahko koruza deluje kot fizična pregrada oziroma zaščitni pas. Čeprav so raziskave še v teku, obstaja možnost, da bodo določene kombinacije kultur dolgoročno prispevale k zmanjšanju potrebe po kemičnih ukrepih.
2.4 Večja odpornost na podnebne spremembe
Posebej pomembna prednost sistema je daljša pokritost tal. Tla ostanejo prekrita z rastlinami večji del leta, kar zmanjšuje obdobja brez vegetacije in prispeva k večji odpornosti agroekosistema.
Po mnenju raziskovalcev bi lahko takšni sistemi v prihodnosti bolje prenašali vremenske ekstreme, kot so suša, vročinski valovi in močne padavine. Sisteme časovno prekrivajočih se posevkov zato vidijo kot enega od možnih agroekoloških pristopov za prilagajanje kmetijstva na podnebne spremembe.
Čeprav se prednosti sistemov časovno prekrivajočih se posevkov na prvi pogled zdijo prepričljive, se v praksi hitro pokaže, da njihova izvedba ni preprosta. Uspešnost ni odvisna zgolj od izbire kultur, temveč tudi od medvrstnih razdalj, časa setve, razpoložljive mehanizacije, vremenskih razmer in sposobnosti posameznih rastlin, da si med seboj delijo prostor, svetlobo in vodo. Prav zato je eden najpomembnejših delov švicarskega projekta preučevanje konkretnih kombinacij kultur ter njihovih agronomskih in ekonomskih učinkov v realnih pridelovalnih razmerah.
3. Kako sistemi časovno prekrivajočih se posevkov delujejo v praksi?
Po besedah Reta Minderja gre predvsem za sistem načrtovanja. O njem ni mogoče začeti razmišljati šele ob setvi druge kulture. Nasprotno, že ob zasnovi posevka moramo vedeti, kako bomo opravili obe setvi, obe žetvi in vse vmesne tehnološke ukrepe. Zato je mehanizacija eden ključnih dejavnikov uspeha.
3.1 Različne kombinacije kultur
V švicarskem projektu Stafelkulturen preizkušajo številne kombinacije kultur. Med najbolj raziskanimi je kombinacija ozimne pšenice in soje, ki velja za enega najbolje raziskanih primerov sistemov časovno prekrivajočih se posevkov v Evropi.
Poleg tega raziskovalci preizkušajo tudi druge kombinacije:
ozimna pšenica + soja,
sladkorna pesa + koruza,
sončnica + koruza,
pesa + sončnica,
ajda + ogrščica.
Predavatelja sta večkrat poudarila, da je možnih kombinacij bistveno več, kot si običajno predstavljamo. Glavna omejitev pogosto ni biologija rastlin, temveč razpoložljiva tehnika in sposobnost prilagoditve pridelovalnega sistema.
3.2 Usklajevanje medvrstnih razdalj
Eden prvih izzivov je usklajevanje vrstnih razdalj med obema kulturama.
Kot primer je bil predstavljen sistem pšenice in soje. Pšenica se običajno seje v gostejših vrstah, soja pa potrebuje več prostora. V projektu so zato prilagodili razporeditev vrst in med kulturama pustili dovolj prostora, da je bilo mogoče drugo kulturo posejati med že rastoč posevek.
V praksi to pomeni, da je treba uskladiti:
vrstne razdalje obeh kultur,
širine delovnih prijemov strojev,
vozne poti,
širino kombajna,
širino sejalnic in medvrstnih kultivatorjev.
Raziskovalci pri tem uporabljajo izraz »setvena arhitektura«, s katerim opisujejo celotno prostorsko razporeditev kultur, medvrstnih razdalj, voznih poti in delovnih širin mehanizacije. Uspešnost sistema je v veliki meri odvisna prav od ustrezne zasnove te arhitekture.
Zaradi lažje izvedbe so v projektu uporabili standardiziran modul širine treh metrov, kateremu so prilagodili večino mehanizacije.
3.3 Dve setvi in dve žetvi
Pri kombinaciji pšenice in soje se najprej poseje pšenica. Med njeno rastjo se v vnaprej predvidene pasove poseje soja. Po žetvi pšenice soja nadaljuje razvoj in ostane na njivi do svoje žetve.
Po besedah Reta Minderja je prva kultura običajno manj problematična. Večino izzivov predstavlja druga kultura, ki mora vznikniti in se razvijati v razmerah, kjer je prostor že delno zaseden.
Shema nazorno prikazuje osnovno načelo sistema: druga kultura se vzpostavi še pred spravilom prve kulture, zato se rastni dobi obeh kultur delno prekrivata. Na ta način se podaljša obdobje aktivne vegetacije, izboljša izraba sončne energije in zmanjša čas, ko tla ostajajo brez rastlinskega pokrova. Foto: Tomaž Škorjanc
Ključna vprašanja so:
kdaj posejati drugo kulturo,
kakšno gostoto setve uporabiti,
kako organizirati vozne poti,
kako izvesti varstvo rastlin,
kako preprečiti poškodbe druge kulture med žetvijo prve.
Na številna vprašanja raziskovalci še vedno iščejo odgovore.
3.4 Mehanizacija kot ključni dejavnik uspeha
Predavatelja sta poudarila, da so sistemi časovno prekrivajočih se posevkov v veliki meri tehnološki izziv.
V projektu uporabljajo tudi prilagojeno mehanizacijo. Med drugim so razvili posebne medvrstne kultivatorje, ki omogočajo obdelavo ozkih pasov med kulturami, ne da bi pri tem poškodovali posevek.
Po besedah Reta Minderja prav tehnika pogosto odloča, ali bo sistem uspešen ali ne. Biološke možnosti so pogosto večje, kot si predstavljamo, omejitve pa največkrat predstavljajo stroji, logistika in organizacija dela na njivi. Prilagoditi je bilo treba tudi kombajn.
V projektu uporabljajo posebej predelan kombajn New Holland, ki omogoča spravilo prve kulture ob čim manjših poškodbah druge kulture, ki se že razvija na isti površini.
4. Prvi rezultati švicarskega projekta: uspehi, težave in odprta vprašanja
Projekt Stafelkulturen je še vedno v zgodnji fazi razvoja, vendar prvi rezultati že ponujajo pomemben vpogled v potenciale in omejitve sistemov časovno prekrivajočih se posevkov. V projektu trenutno sodeluje 27 kmetij iz štirih švicarskih kantonov (Bern, Fribourg, Solothurn in Aargau), skupna površina poskusov pa obsega približno 45–50 hektarjev.
Posebnost projekta Stafelkulturen je tudi njegova eksperimentalna zasnova. Na sodelujočih kmetijah raziskovalci sisteme časovno prekrivajočih se posevkov primerjajo z referenčnimi površinami, na katerih sta obe kulturi pridelani ločeno v čistih posevkih. Poskusna površina je razdeljena na tri dele: prvi del predstavlja prvo kulturo v monokulturi, drugi del sistem časovno prekrivajočih se posevkov, tretji del pa drugo kulturo v monokulturi. Takšna zasnova omogoča neposredno primerjavo pridelka, učinkovitosti rabe virov in ekonomskih rezultatov med novim sistemom in klasično pridelavo.
Eden izmed glavnih ciljev projekta je ugotoviti, ali so sistemi časovno prekrivajočih se posevkov v švicarskih razmerah tehnično izvedljivi in gospodarsko upravičeni. Hkrati želijo raziskovalci doseči 20-odstotno izboljšanje učinkovitosti uporabe dušika in fitofarmacevtskih sredstev v primerjavi s klasičnimi monokulturami. Ta cilj predstavlja enega ključnih kazalnikov uspešnosti projekta.
4.1 Kako raziskovalci ocenjujejo uspešnost sistema?
V projektu Stafelkulturen uspešnosti ne ocenjujejo zgolj na podlagi doseženega pridelka. Raziskovalci želijo ugotoviti, ali sistemi časovno prekrivajočih se posevkov dejansko omogočajo učinkovitejšo rabo zemljišč, hranil in fitofarmacevtskih sredstev kot klasični pridelovalni sistemi.
Znanstveno spremljanje izvajata raziskovalni ustanovi HAFL (Bern University of Applied Sciences) in FiBL (Research Institute of Organic Agriculture).
Na sodelujočih kmetijah spremljajo več kazalnikov uspešnosti, med katerimi so:
Eden ključnih ciljev projekta je doseči približno 20-odstotno izboljšanje učinkovitosti rabe dušika in fitofarmacevtskih sredstev v primerjavi s klasično pridelavo. Poleg tega raziskovalci zbirajo podatke o vseh pomembnejših tehnoloških ukrepih na kmetijah ter spremljajo dejanske učinke sistema v pridelovalni praksi. Takšen pristop omogoča celovito vrednotenje agronomskih, okoljskih in ekonomskih učinkov sistemov časovno prekrivajočih se posevkov.
|
4.2 Prvi pridelki in izkušnje s terena
Po besedah Reta Minderja so prvi rezultati spodbudni, vendar še zdaleč ne idealni. Pri sistemu pšenica–soja trenutno pri pšenici dosegajo pridelke med 45 in 57 dt/ha. Ob tem poudarja, da sistem še ni dosegel ravni, ki si jo raziskovalci želijo, saj se še vedno soočajo s številnimi agronomskimi in tehničnimi izzivi.
Projekt je namreč še vedno v izraziti fazi učenja. Raziskovalci in sodelujoči kmetje preizkušajo različne kombinacije kultur, medvrstne razdalje, gostote setve ter organizacijo tehnoloških ukrepov. Veliko vprašanj ostaja odprtih, odgovori pa se bodo oblikovali šele skozi več let spremljanja.
4.3 Sušni stres kot pomemben omejitveni dejavnik
Ena največjih težav v dosedanjem poteku projekta je bila suša. Leta 2025 je soja v sistemu pšenica–soja utrpela izrazit sušni stres. Pšenica je bila na njivi že šest do sedem mesecev in je razvila obsežen koreninski sistem, medtem ko se je soja šele vzpostavljala. Posledično je prišlo do močne konkurence za vodo, razvoj soje pa se je občutno upočasnil. Ta izkušnja je pokazala, da uspešnost sistema ni odvisna zgolj od izbire kultur, temveč tudi od vremenskih razmer in razpoložljivosti vode v ključnih razvojnih obdobjih.
4.4 Pleveli ostajajo eden največjih izzivov
Med največjimi odprtimi vprašanji projekta ostaja zatiranje plevelov. Pri kombinaciji pšenice in soje želijo raziskovalci učinkovito omejevati plevele, ne da bi pri tem poškodovali eno ali drugo kulturo. Cilj je doseči visoko učinkovitost zatiranja v zgodnjih razvojnih fazah, kasneje pa naj bi sama soja s svojo rastjo prevzela del konkurenčnega pritiska na plevele. Minder poudarja, da je prav obvladovanje plevelov trenutno eden najzahtevnejših elementov celotnega sistema. Med prvimi zaključki projekta zato izpostavlja, da zatiranje plevelov ostaja največji agronomski izziv sistemov časovno prekrivajočih se posevkov.
4.5 Težave s sejalnicami in elektroniko
Poleg agronomskih so se pojavile tudi tehnične težave. Raziskovalci poročajo o težavah s sejalnicami, elektronskimi sistemi in nastavitvami opreme. V nekaterih primerih posamezne funkcije preprosto niso delovale tako, kot so pričakovali, kar je povzročilo dodatne zaplete pri vzpostavljanju posevkov.
To potrjuje eno od osrednjih ugotovitev projekta: sistem ni zgolj nov način setve, temveč zahteva prilagojeno tehnologijo, ustrezno mehanizacijo in veliko praktičnega znanja.
4.6 Izjemni rezultati pri kombinaciji sladkorna pesa in koruza
Med vsemi preizkušenimi kombinacijami je najbolj obetavne rezultate pokazala kombinacija sladkorne pese in koruze. Na poskusnih površinah so primerjali skupno količino proizvedene suhe snovi na hektar.
Kot je pojasnil Minder, v Švici dober pridelek koruze običajno pomeni približno 120–125 dt suhe snovi na hektar. V kombinaciji sladkorne pese in koruze, ki temelji na časovnem prekrivanju obeh kultur, pa so dosegli približno 200 dt suhe snovi na hektar. Čeprav tak rezultat verjetno ni dosegljiv vsako leto, jasno kaže na potencial boljše izrabe prostora, svetlobe in rastnih virov. Po njegovem mnenju takšen sistem omogoča večjo produktivnost na isti površini ob zelo podobnih vložkih. V sistemu so uporabili približno enake količine dušika kot pri običajni pridelavi, hkrati pa dosegli večjo skupno proizvodnjo biomase.
4.7 Še vedno več vprašanj kot odgovorov
Kljub spodbudnim rezultatom raziskovalci poudarjajo, da ostajajo številna vprašanja odprta. Med njimi so izbira najprimernejših sort, optimalna arhitektura posevka, ustrezna gostota setve, učinkovito zatiranje plevelov, organizacija mehanizacije in prilagajanje sistema različnim vremenskim razmeram.
Projekt bo potekal do leta 2029, znanstveno spremljanje pa še dve leti dlje. Šele takrat bo mogoče z večjo gotovostjo oceniti, ali sistemi časovno prekrivajočih se posevkov predstavljajo pomemben razvojni korak prihodnjega ohranitvenega kmetijstva ali pa bodo ostali predvsem zanimiva nišna tehnologija za posamezne pridelovalne sisteme.
5. Ali več rastlin pomeni tudi več fotosinteze?
Ena izmed osrednjih idej švicarskega projekta ni zgolj pridelava dveh kultur na isti površini, temveč učinkovitejša izraba sončne energije skozi celotno rastno sezono. Po mnenju Reta Minderja sodobni kmetijski sistemi še vedno ne izkoriščajo vsega fotosintetskega potenciala, ki je na voljo na kmetijskih zemljiščih. Velik del leta ostajajo površine delno ali povsem nepokrite, zato pomemben delež sončnega sevanja ostane neizkoriščen.
Naravni ekosistemi, kot so gozdovi ali travišča, so skoraj neprekinjeno pokriti z rastlinami različnih vrst in razvojnih stopenj. V njih fotosinteza poteka skozi večji del leta, medtem ko so številni kmetijski posevki aktivni le v omejenem obdobju. Sistem časovno prekrivajočih se posevkov skuša ta princip prenesti v pridelovalne sisteme, tako da se ena kultura še ni zaključila, ko druga že aktivno raste. Posledično ostanejo tla zelena dlje časa, skupna fotosintetska aktivnost pa se poveča.
Pri tem ne gre zgolj za večjo listno površino, temveč za boljše prestrezanje svetlobe v prostoru in času. Kulture z različno višino, listno arhitekturo in koreninskim sistemom lahko izkoriščajo različne dele rastnega prostora. Visoke rastline zajemajo svetlobo v zgornjih plasteh sestoja, nižje kulture pa izkoriščajo svetlobo, ki prodre skozi zgornjo vegetacijo. Na ta način se poveča skupna količina sončne energije, ki jo rastline pretvorijo v biomaso.
Preglednica 4: Glavni mehanizmi, s katerimi sistemi časovno prekrivajočih se posevkov povečujejo učinkovitost izrabe sončne energije in drugih virov.
Mehanizem | Učinek v posevku | Potencialna korist |
Daljša zelena pokritost tal | Rastline fotosintetizirajo skozi večji del leta | Večja proizvodnja biomase |
Časovno prekrivanje kultur | Sončna energija se izkorišča brez prekinitve med kulturama | Večji skupni pridelek na površino |
Različna višina rastlin | Svetloba se prestreza v različnih plasteh sestoja | Učinkovitejša izraba sevanja |
Različni koreninski sistemi | Kulture izkoriščajo različne globine tal | Boljša izraba vode in hranil |
Senčenje tal | Manj segrevanja in izhlapevanja vode | Večja odpornost na sušo |
Spremenjena mikroklima | Višja relativna zračna vlaga in nižje temperature v sestojih | Manjši temperaturni stres rastlin |
Večja pestrost posevka | Medsebojni vplivi niso vedno zgolj konkurenčni | Možni pozitivni sinergijski učinki |
Preglednica 5: Primerjava proizvodnje suhe snovi med običajno pridelavo koruze in sistemom časovno prekrivajočih se posevkov sladkorne pese in koruze v švicarskem projektu Stafelkulturen.
Sistem | Skupna proizvodnja suhe snovi (dt/ha) |
Koruza (dober pridelek v Švici) | 120–125 |
Sladkorna pesa + koruza (časovno prekrivanje kultur) | približno 200 |
Čeprav takšnih rezultatov ni mogoče pričakovati vsako leto, kažejo na potencial povečanja produktivnosti brez sorazmernega povečanja vložkov. Pri nekaterih kombinacijah so bili vložki dušika primerljivi s konvencionalnimi sistemi, skupna proizvodnja biomase pa je bila bistveno večja.
Pomembna ugotovitev projekta je tudi, da medsebojni vplivi rastlin niso vedno zgolj konkurenčni. V agronomiji pogosto predpostavljamo, da si rastline konkurirajo za svetlobo, vodo in hranila. Vendar so raziskovalci pri kombinaciji sladkorne pese in koruze opazili tudi pozitivne učinke medsebojnega delovanja. V obdobjih visokih poletnih temperatur je delna senca koruze zmanjšala temperaturni stres pri pesi. Listi pese so pod zaščito višje kulture ostali dlje časa zeleni in fotosintetsko aktivni, kar je lahko prispevalo k boljšemu izkoristku rastne sezone.
Prisotnost več kultur vpliva tudi na mikroklimo posevka. Senčenje zmanjšuje segrevanje tal in izhlapevanje vode, hkrati pa se poveča relativna zračna vlaga v sestojih. Takšni pogoji lahko izboljšajo vodni režim rastlin in zmanjšajo posledice vročinskih valov. Po drugi strani pa lahko povečana zračna vlaga vpliva tudi na pojav nekaterih bolezni, zato je treba posamezne kombinacije kultur vrednotiti glede na lokalne razmere.
Rezultati švicarskega projekta zato nakazujejo, da prihodnost tovrstnih sistemov morda ni zgolj v pridelavi dodatnega pridelka, temveč predvsem v učinkovitejšem zajemanju sončne energije, daljši aktivni rasti rastlin ter boljši izrabi prostora in časa. Namesto vprašanja, koliko pridelka daje posamezna kultura, se vse bolj postavlja vprašanje, kako povečati skupno produktivnost celotnega agroekosistema na isti površini.
6. Narava ne pozna monokultur
Čeprav je bilo predavanje posvečeno predvsem praktičnim vidikom sistemov časovno prekrivajočih se posevkov, je imel pomemben del predstavitve tudi širše agronomsko in filozofsko sporočilo. Reto Minder je večkrat poudaril, da je osnovna ideja sistema opazovanje naravnih ekosistemov in prenos njihovih načel v kmetijsko prakso. Po njegovem mnenju je prav narava najboljši zgled za razvoj prihodnjih pridelovalnih sistemov.
V naravnih ekosistemih monokultur praktično ne najdemo. Na istem prostoru so hkrati prisotne različne rastlinske vrste, različne družine rastlin in različne razvojne faze. Takšna raznolikost omogoča učinkovitejšo izrabo svetlobe, vode, hranil in življenjskega prostora ter ustvarja stabilnejše in odpornejše ekosisteme. Biodiverziteta ni izjema, temveč pravilo delovanja narave. Po mnenju predavateljev sodobno kmetijstvo velik del tega potenciala še vedno premalo izkorišča. Klasični posevki so pogosto zasnovani kot prostorsko in časovno enotni sistemi, kjer na površini raste ena sama kultura, po žetvi pa tla ostanejo daljše obdobje brez vegetacije. Takšna praksa pomeni, da velik del sončne energije ostane neizkoriščen, fotosinteza pa se za več mesecev praktično ustavi. Posebej kritično je obdobje po žetvi in v zimskih mesecih, ko so številne njive prazne, čeprav bi lahko na njih še vedno rasla vegetacija, ki bi prestrezala sončno energijo, vezala ogljik in ščitila tla pred degradacijo.
Prav zato sistemi časovno prekrivajočih se posevkov niso zgolj tehnika za pridelavo dveh kultur na isti površini, temveč poskus približevanja naravnim procesom. Temeljna ideja sistema je, da se ena kultura še ni povsem zaključila, ko je druga že vzpostavljena in pripravljena na nadaljnjo rast. Tako se obdobje aktivne fotosinteze podaljša, tla pa ostanejo pokrita večji del leta. Predavatelj je poudaril, da bi morala biti površina po zgledu narave »stalno zelena«, kar je tudi eno izmed ključnih načel ohranitvenega kmetijstva. V tem pogledu takšni sistemi predstavljajo naslednji razvojni korak ohranitvenega kmetijstva. Ne gre zgolj za povečanje pridelka ali boljšo ekonomiko pridelave, temveč za iskanje pristopov, ki bolje izkoriščajo razpoložljivo sončno energijo, povečujejo funkcionalno biodiverziteto in zmanjšujejo obdobja, ko tla ostajajo brez zaščitnega rastlinskega pokrova. Dolgoročna vizija raziskovalcev je vzpostavitev sistemov, v katerih se posamezne kulture časovno prekrivajo tako, da je na površini vedno prisotna aktivna vegetacija, podobno kot v naravnih ekosistemih.
Takšen pristop odpira zanimivo vprašanje prihodnjega razvoja poljedelstva: ali je mogoče kmetijske sisteme oblikovati tako, da bodo bolj podobni naravi, hkrati pa ohranili gospodarsko učinkovitost in visoko raven pridelave?
7. Rastline imajo več potenciala, kot si mislimo
Med razpravo po predavanju je Reto Minder predstavil tudi osebno izkušnjo, ki morda najbolje ponazarja, zakaj razvoj novih pridelovalnih sistemov zahteva potrpežljivost, opazovanje in pripravljenost na učenje. Kot primer je navedel svoje poskuse s korenjem, pri katerih je želel preveriti, ali je mogoče to tradicionalno zahtevno kulturo uspešno pridelovati tudi v sistemih z zmanjšano obdelavo tal.
V poskusu je korenje sejal med pasove žitnega posevka, pri čemer je uporabil pasovno obdelavo tal (strip-till). Prvo leto so bili rezultati zelo spodbudni. Vode je bilo dovolj, korenje se je dobro razvilo, pridelek pa je dosegel običajno kakovost in tržno vrednost. Poskus je pokazal, da je mogoče tudi pri tej kulturi uspešno uporabiti drugačen pristop, kot ga narekujejo ustaljene prakse.
Drugo leto so raziskovalci uporabili enak sistem, enako tehnologijo in podobne tehnološke ukrepe. Kljub temu so bili rezultati bistveno slabši. Razlog ni bil v zasnovi sistema, temveč v drugačni razporeditvi vode v tleh. Čeprav je bilo v globljih plasteh tal vode dovolj, je je v zgornjem delu tal primanjkovalo. Korenje je zato začelo intenzivneje iskati vodo v globino, kar je vplivalo na razvoj in kakovost korenov.
Ta primer jasno kaže, da uspešnosti ali neuspeha novih sistemov ne moremo ocenjevati na podlagi ene same sezone. Rast rastlin je vedno rezultat prepletanja številnih dejavnikov, med katerimi imajo vremenske razmere pogosto odločilno vlogo. Enak tehnološki pristop lahko v različnih letih prinese zelo različne rezultate.
KLJUČNA SPOROČILA
✓ Drugo kulturo lahko posejemo še pred žetvijo prve in s tem podaljšamo obdobje aktivne vegetacije. ✓ Sistemi časovno prekrivajočih se posevkov omogočajo boljšo izrabo sončne energije, vode in prostora. ✓ Kombinacije kultur lahko povečajo skupno proizvodnjo biomase na isti površini. ✓ Medsebojni vplivi rastlin niso vedno zgolj konkurenčni – možni so tudi pozitivni učinki na mikroklimo in ohranjanje vlage. ✓ Tehnologija zahteva natančno načrtovanje, prilagojeno mehanizacijo in učinkovito obvladovanje plevelov. ✓ Prvi rezultati so spodbudni, vendar številna vprašanja ostajajo odprta. ✓ Naravni ekosistemi kažejo, da stalna pokritost tal in večja pestrost rastlin omogočata učinkovitejšo izrabo virov. ✓ Končni cilj ni le večji pridelek, temveč učinkovitejša izraba sončne energije, daljše obdobje aktivne fotosinteze ter razvoj odpornejših in trajnostnejših pridelovalnih sistemov.
|
8. Kaj lahko iz švicarskih izkušenj prenesemo v Slovenijo?
Čeprav švicarski projekt poteka v specifičnih pridelovalnih razmerah, številna vprašanja, ki jih odpira, niso omejena le na Švico. Tudi slovensko kmetijstvo se sooča z vse pogostejšimi sušami, potrebo po učinkovitejši rabi virov, večjim zanimanjem za stročnice ter iskanjem načinov za izboljšanje rodovitnosti tal in odpornosti pridelovalnih sistemov.
S tega vidika so sistemi časovno prekrivajočih se posevkov zanimivi tudi za slovenske pridelovalce. Nekatere kombinacije kultur, predstavljene v projektu Stafelkulturen, bi bilo mogoče preizkusiti tudi v naših razmerah. Med najbolj očitnimi primeri sta kombinacija ozimne pšenice in soje ter vključevanje različnih metuljnic v obstoječe kolobarje. Zanimiv potencial imajo lahko tudi sistemi, pri katerih po zgodnejši žetvi silažne koruze hitro vzpostavimo naslednjo kulturo in tako podaljšamo obdobje aktivne vegetacije.
Posebej pomembno sporočilo projekta je, da produktivnosti kmetijske površine ne določata le pridelek posamezne kulture in število ton na hektar. Vse več pozornosti se namenja tudi vprašanju, kako dolgo skozi leto rastline prestrezajo sončno energijo, kako učinkovito izrabljajo razpoložljivo vodo in hranila ter kako dolgo ostajajo tla zaščitena z rastlinskim pokrovom. Prav na teh področjih sistemi časovno prekrivajočih se posevkov kažejo največ potenciala. Hkrati pa švicarske izkušnje jasno opozarjajo, da takšni sistemi niso brez izzivov.
Med najpomembnejšimi ostajajo:
razpoložljivost vode v ključnih razvojnih obdobjih,
učinkovito zatiranje plevelov,
prilagoditev mehanizacije in delovnih postopkov,
organizacija setve in žetve,
ter končna ekonomska upravičenost sistema.
Odgovori na številna vprašanja še niso dokončni. Prav zato je pomembno, da na sisteme časovno prekrivajočih se posevkov ne gledamo kot na univerzalno rešitev za vse pridelovalne razmere, temveč kot na enega od možnih razvojnih korakov sodobnega ohranitvenega kmetijstva.
Največji potencial teh sistemov morda ni zgolj v pridelavi dodatnega pridelka, temveč v učinkovitejši izrabi sončne energije, podaljševanju obdobja aktivne fotosinteze in zmanjševanju obdobij, ko tla ostajajo gola. V času podnebnih sprememb, vse večjih pritiskov na naravne vire in potrebe po odpornejših agroekosistemih je to vprašanje verjetno pomembnejše kot kadar koli prej.
Kot je med predavanjem večkrat poudaril Reto Minder, narava ne pozna monokultur. Prav v iskanju načinov, kako se temu načelu vsaj deloma približati tudi v sodobnem poljedelstvu, se skriva osrednje sporočilo švicarskega projekta Stafelkulturen.
Švicarski projekt Stafelkulturen še ne ponuja vseh odgovorov. Ponuja pa pomembno vprašanje: ali lahko kmetijske površine izkoristimo bolje, če začnemo razmišljati manj o posameznih kulturah in bolj o delovanju celotnega agroekosistema? Prvi rezultati kažejo, da je potencial za takšen premislek velik, dokončne odgovore pa bodo prinesla šele naslednja leta raziskav in praktičnih izkušenj.
Vir:
predavanje Cécilie Guggisberg in Reta Minderja »Ressourcenprojekt Stafelkulturen« na konferenci Soil Evolution 2026, Gurten pri Bernu, 3. junij 2026.
Prispevek pripravil:
Aljaž Novak, Slovensko združenje za ohranitveno kmetijstvo (SZOK)
Fotografije:
Tomaž Škorjanc
Strokovni pregled:
doc. dr. Rok Mihelič, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani
Komentarji