​​

OHRANITVENO KMETIJSTVO 

Manj posegov. Več življenja. Odpornejša tla.​

​​

Rodovitna tla niso le podlaga za rast, temveč živ proizvodni sistem. Ohranitveno kmetijstvo z minimalnimi mehanskimi posegi, stalno pokritostjo tal in raznovrstnim kolobarjem pomaga omejevati erozijo, učinkoviteje uporabljati vodo, hranila, gorivo in čas.

​

Zakaj se lotiti ohranitvenega kmetijstva?

Dobro zasnovan ohranitveni sistem lahko na isti njivi poveže več koristi:

​​

• zmanjša število delovnih prehodov, porabo goriva, obrabo mehanizacije in delovni čas;

• varuje rodovitni površinski sloj pred vodno in vetrno erozijo;

• poveča delež padavinske vode, ki prodre v tla, ter zmanjša površinski odtok in izhlapevanje;

• ohranja stabilnejšo strukturo tal, koreninske kanale in rove deževnikov;

• zagotavlja več hrane in ugodnejše življenjske razmere za talne organizme;

• zmanjšuje izgube sedimenta, hranil in sredstev za varstvo rastlin;

• lahko izboljša odpornost pridelave proti suši in intenzivnim padavinam;

• dolgoročno krepi proizvodno sposobnost zemljišča in ekonomičnost kmetije.

​

Največja prednost ohranitvenega kmetijstva ni posamezen učinek, temveč njihovo povezovanje: več vode prodre v tla, manj tal odteče z njive, potrebnih je manj prehodov, tla pa postopoma postajajo funkcionalnejša (González-Sánchez in sod., 2016).

​

Ohranitveno kmetijstvo v nekaj številkah

• V Sloveniji naj bi se različne oblike obdelave brez oranja izvajale na približno 30.000 hektarjih, celovito ohranitveno kmetijstvo po vseh treh načelih pa na približno 2.000 hektarjih. Gre za strokovni oceni, ne za uradno statistiko.

• Celovito ohranitveno kmetijstvo tako po orientacijskem izračunu obsega približno 1,1 % slovenskih njiv.

• Na svetovni ravni je bilo v letu 2018/19 ocenjenih 205,4 milijona hektarjev ohranitvenega kmetijstva oziroma 14,7 % svetovnih obdelovalnih površin.

• Klasična priprava setvišča lahko zahteva približno 30–40 litrov dizelskega goriva na hektar, zato je zmanjšanje števila prehodov pomemben vir prihranka.

• Slovenski model vodne erozije za njive ocenjuje povprečno izgubo oziroma premestitev 6,35 tone tal na hektar na leto.

• V zahodnoevropski metaanalizi so zimski pokrovni posevki v povprečju zmanjšali izgubo tal za 72 %. Med preučevanimi sistemi je bilo največje zmanjšanje ocenjeno pri sistemu brez obdelave tal (no-till), in sicer 82 %. Učinki so se med poskusi močno razlikovali.

​

Kaj je ohranitveno kmetijstvo?

Ohranitveno kmetijstvo je celovit sistem pridelave, katerega cilj je dolgoročno varovati in izboljševati tla ob hkratnem ohranjanju stabilne in ekonomsko upravičene pridelave.

Po opredelitvi Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo temelji na treh medsebojno povezanih načelih:

​​

1. Minimalno mehansko poseganje v tla

   Tla obdelujemo le toliko, kolikor je potrebno. Kjer razmere to omogočajo, uporabljamo neposredno setev ali druge načine obdelave brez obračanja tal.

2. Trajna organska pokritost tal. Najmanj 30 % površine tal po posegu ostane zaščitene z rastlinskimi ostanki, zastirko, dosevki ali rastočimi rastlinami. Cilj je čim daljša, po možnosti stalna pokritost.

3. Raznovrsten kolobar

   V časovno zaporedje in po možnosti rastlinske združbe vključujemo najmanj tri različne poljščine. Pomembno je vrstenje različnih botaničnih družin, koreninskih sistemov in rastnih obdobij.

​

Ta tri načela učinkujejo kot celota. Ohranitveno kmetijstvo zato ni le vprašanje, ali kmetija orje ali ne, temveč kako celovito zmanjšuje motnje tal, ohranja njihovo pokritost in povečuje raznovrstnost pridelave.

​

Prehod je lahko postopen: zmanjšana obdelava je pomemben korak k zmanjševanju motenj tal, vendar sama še ne pomeni celovitega ohranitvenega kmetijstva. Ključna je postopna uskladitev vseh treh načel z razmerami na posamezni kmetiji.

​

Prav zato govorimo o ohranitvenem kmetijstvu: gre za spremembo celotnega sistema pridelave, ne le načina obdelave tal.

(FAO – Conservation Agriculture)

 

Ohranitveno in regenerativno kmetijstvo

Ohranitveno in regenerativno kmetijstvo se pomembno prekrivata, vendar nista sopomenki. Ohranitveno kmetijstvo temelji na treh jasno opredeljenih načelih: minimalnem mehanskem poseganju v tla, trajni organski pokritosti tal in raznovrstnem kolobarju.

​

Regenerativno kmetijstvo je širši in manj enotno opredeljen pristop, usmerjen v obnovo delovanja tal in agroekosistema. Pogosto vključuje tudi čim daljšo prisotnost živih korenin, večjo biotsko raznovrstnost, kroženje hranil ter spremljanje okoljskih in gospodarskih rezultatov.

​

Ohranitveno kmetijstvo je zato lahko trdna osnova regenerativnega prehoda, ni pa z njim povsem istovetno (Newton in sod., 2020).

 

Rodovitna tla so živ ekosistem

Rodovitnost tal ni odvisna samo od količine rastlinskih hranil. Določajo jo fizikalne, kemijske in biološke lastnosti tal, predvsem:

​​

• stabilna in porozna struktura;

• primerna reakcija tal oziroma pH;

• uravnotežena založenost s hranili;

• ugodno razmerje med vodo in zrakom;

• zadostna vsebnost organske snovi;

• raznolika in dejavna skupnost talnih organizmov;

• neoviran razvoj korenin;

• sposobnost tal, da sprejmejo vodo in kljubujejo eroziji.

​

Bakterije, glive, deževniki in drugi talni organizmi razgrajujejo rastlinske ostanke, sodelujejo pri nastajanju stabilnih agregatov, ustvarjajo pore in omogočajo kroženje hranil. Njihovo življenjsko okolje ohranjamo z živimi koreninami, zadostnim vračanjem biomase, omejevanjem nepotrebnih mehanskih posegov ter preprečevanjem zbitosti tal.

​

Kako ohranitveno kmetijstvo izboljšuje delovanje tal?

​Pokritost varuje površino

Rastlinski ostanki in dosevki prestrežejo dežne kaplje ter zmanjšajo njihovo udarno moč. S tem omejujejo razpad strukturnih agregatov, nastajanje površinske skorje in odnašanje drobnih talnih delcev.

Pokrita tla so manj izpostavljena neposrednemu sončnemu obsevanju, vetru in velikim temperaturnim nihanjem. Rastlinski ostanki zmanjšujejo tudi izhlapevanje vode iz tal.

​

Pri suši ni pomembno le, koliko vode tla zadržijo

Odpornost proti suši ni odvisna samo od vodnozadrževalne sposobnosti tal. Enako pomembno je, koliko padavinske ali namakalne vode lahko prodre v tla, preden odteče po površini ali izhlapi.

 

Stabilni agregati, koreninski kanali in rovi deževnikov omogočajo lažje pronicanje vode. Rastlinski pokrov upočasni površinski tok, zato ima voda več časa za infiltracijo. Tudi namakanje je učinkovitejše na tleh, ki lahko vodo hitro sprejmejo in jo razporedijo po območju korenin.

​

Pri odpornosti proti suši sta zato posebej pomembna sposobnost tal za vpijanje vode in neoviran razvoj korenin. Celovito stanje tal presojamo z več kazalniki, predstavljenimi v naslednjem razdelku.

​

Cilj niso zgolj »rahla«, temveč funkcionalna tla

Sveže preorana tla so na otip rahla, vendar to še ne pomeni, da imajo trajno stabilno strukturo. Po močnem nalivu se lahko agregati hitro porušijo, površina pa zaskorji.

​

Pri ohranitvenem kmetijstvu je pomembneje, da imajo tla obstojne agregate, povezane pore in neprekinjene kanale za gibanje vode, zraka in korenin. Prostorninska gostota zgornjega sloja je lahko zlasti v prehodnem obdobju nekoliko večja, vendar to samo po sebi še ne pomeni škodljive zbitosti.

Stanje je treba presojati po več kazalnikih: infiltraciji, razvoju korenin, številu biopor, odpornosti proti prodiranju, zračnosti in obstojnosti agregatov.

​

Organska snov je pomembna, vendar ni edino merilo

Korenine, žetveni ostanki, dosevki in organska gnojila so vir ogljika in energije za talne organizme. Če je vnos biomase zadosten, izgube organske snovi pa omejene, lahko ohranitveni sistem prispeva k njenemu ohranjanju ali postopnemu povečevanju, predvsem v zgornjem sloju tal.

Vendar samo podatek o vsebnosti humusa še ne pove, ali tla dobro opravljajo svoje funkcije. Zdravje tal ocenjujemo tudi po:

​​

• hitrosti vpijanja vode;

• stabilnosti agregatov;

• zbitosti in globini koreninjenja;

• biološki aktivnosti;

• prisotnosti deževnikov in drugih organizmov;

• pH in založenosti s hranili;

• pokritosti tal;

• odzivu tal na sušo in intenzivne padavine.

​

Pomembna je tudi globina vzorčenja. Povečanje organskega ogljika v zgornjih centimetrih ne pomeni nujno enakega povečanja v celotnem talnem profilu. Zato je pri spremljanju sprememb treba uporabljati primerljive globine, metode in čas vzorčenja.

​

Ohranitveno kmetijstvo v Sloveniji in svetu

Slovenija nima uradne statistične zbirke, ki bi posebej spremljala zemljišča, na katerih se hkrati izvajajo vsa tri načela ohranitvenega kmetijstva.

​​

Po strokovni oceni prof. dr. Roka Miheliča iz leta 2024 se različne oblike konzervacijske obdelave oziroma opuščanja oranja izvajajo na približno 30.000 hektarjih. Celovit sistem z minimalnim poseganjem v tla, najmanj 30-odstotno pokritostjo in pestrim kolobarjem pa naj bi bil razširjen na približno 2.000 hektarjih. Številki sta strokovni oceni, ne rezultat uradne statistične evidence (Mihelič v Agrobiznisu, 2024).

​

Po podatkih SiStat je bilo leta 2024 v Sloveniji evidentiranih 173.929 hektarjev njiv. Če Miheličevi oceni zaradi orientacije primerjamo s to površino, različne oblike obdelave brez oranja obsegajo približno 17 % njiv, celovito ohranitveno kmetijstvo pa približno 1,1 %. Deleža sta samo informativna, ker podatki izhajajo iz različnih evidenc in opredelitev (SiStat, tabela 1502401S).

​

Na svetovni ravni so Kassam, Friedrich in Derpsch za leto 2018/19 ocenili:

• 205,4 milijona hektarjev ohranitvenega kmetijstva;

• 14,7 % svetovnih obdelovalnih površin;

• izvajanje v 102 državah;

• povečevanje površin za več kot 10 milijonov hektarjev letno po letu 2008/09.

​

Gre za raziskovalno zbirko podatkov, ne za uradno in redno posodobljeno časovno vrsto FAOSTAT (Kassam, Friedrich in Derpsch, 2022).

​​

Manj prehodov pomeni manj goriva in več razpoložljivega časa

​V slovenskem kazalniku porabe energije v kmetijstvu je plinsko olje za pogon kmetijskih strojev leta 2024 predstavljalo 59 % obravnavane porabe energije oziroma 2.442,7 TJ. Energija, potrebna za proizvodnjo porabljenih dušikovih gnojil, je predstavljala 34,7 %, električna energija pa 3,7 %.

​

Podatek o plinskem olju ni neposredna meritev dejanske porabe. ARSO in Kmetijski inštitut Slovenije ga ocenjujeta ob predpostavki porabe 140 litrov na hektar kmetijskih zemljišč v uporabi. Kazalnik zato predvsem pokaže velik pomen pogonskega goriva v energijski strukturi kmetijstva (ARSO in KIS, 2025).

​​

Terenski podatki projekta LIFE+ Agricarbon, povzeti v poročilu Evropske zveze za ohranitveno kmetijstvo, prikazujejo povprečno porabo goriva pri posameznem prehodu:

​​​​

​​​

​​

​​

​​

​​

​

​

​

​

​

​

​

​​

​

Klasična priprava setvišča z več zaporednimi prehodi lahko za obdelavo porabi najmanj 30 in v intenzivnejših sistemih okoli 40 litrov goriva na hektar. Pri neposredni setvi se velik del teh prehodov izpusti, vendar gorivo še vedno porabijo setev, varstvo posevka in druge potrebne operacije.

Dejanski prihranek je odvisen od vrste tal, posevka, mehanizacije, števila opuščenih prehodov in načina obvladovanja plevelov. Pri sistemih brez herbicidov lahko dodatni mehanski ukrepi del prihranka zmanjšajo. (González-Sánchez, Basch in sodelavci, 2017)

​

Ponazoritev možnega prihranka

Podatki o posameznih delovnih operacijah kažejo, da lahko klasična predsetvena obdelava porabi približno 30–40 litrov goriva na hektar. Vendar to ni enako neto prihranku, saj tudi neposredna setev in morebitni dodatni ukrepi za obvladovanje plevelov porabijo gorivo. Za ponazoritev zato uporabljamo previdnejši scenarij zmanjšanja porabe za 20–30 litrov na hektar in leto.​

​

​​

​​

​

​​

​

​

​

​

​

​

​​​​​

 

 

Preračun je ponazoritveni scenarij, ne izmerjeni slovenski rezultat. Dejanski prihranek je odvisen od začetnega sistema obdelave, vrste tal, posevka, mehanizacije, števila prehodov in načina obvladovanja plevelov. Pri sistemih brez herbicidov lahko dodatni mehanski ukrepi del prihranka zmanjšajo.

​

V štiriletnem španskem poskusu LIFE+ Agricarbon so bile emisije, povezane s porabo energije pri neposredni setvi, v primerjavi s konvencionalno obdelavo v povprečju manjše za:

• 12 % pri pšenici;

• 26,3 % pri sončnici;

• 18,4 % pri metuljnicah.

​

To je pomenilo približno 176, 73 oziroma 86 kilogramov manj emisij CO₂ na hektar in rastno sezono. Rezultati iz sredozemskih razmer niso neposredno prenosljivi na vsako slovensko kmetijo, potrjujejo pa, da lahko zmanjšanje števila intenzivnih prehodov prinese merljive energijske in emisijske prihranke.

​

Te vrednosti niso neposreden preračun prihranjenih litrov dizelskega goriva. V projektu so bile ocenjene emisije, povezane z energijsko porabo izvedenih kmetijskih operacij, z uporabo energijskih pretvorbenih koeficientov. Zato teh rezultatov ne moremo neposredno primerjati z zgornjim ponazoritvenim scenarijem, ki temelji na litrih goriva in faktorju 3,03 kg CO₂e/l.
 

​

​​​​​​​​​​​Erozija: izgubljamo proizvodni kapital

Erozija odnaša najrodovitnejši površinski sloj tal skupaj z organsko snovjo in hranili. Na njivi zmanjšuje pridelovalni potencial in sposobnost zadrževanja vode. Zunaj njive sediment maši jarke, kanalizacijo in zadrževalnike, onesnažuje vode ter povečuje stroške čiščenja in popravil.

​

Modelna ocena po metodi RUSLE za leto 2020 kaže, da je povprečna vodna erozija vseh vrst rabe zemljišč v Sloveniji znašala 3,18 tone tal na hektar in leto. Na njivah je bila ocenjena povprečna izguba večja, in sicer 6,35 tone na hektar in leto.

 

Gre za modelne ocene premestitve tal, ne za neposredne meritve količine zemlje, ki dejansko zapusti posamezno zemljišče.

​​

​​

​​

​​

​​

​​

​​

​​

​​

​​

​​

​​

​​

​

​

​

 

Pri vinogradih in oljčnikih so vrednosti verjetno precenjene, ker model ni mogel v celoti upoštevati teras in zatravljenosti medvrstnega prostora. Tudi višja ocena za trajne travnike je povezana z njihovo pogosto lego na strmejših pobočjih (Vrščaj, Bergant, Kastelic in Gričnik, 2023 – Vodna erozija tal).

​

Če oceno 6,35 t/ha pomnožimo s 179.033 hektarji njiv, ki jih uporablja model ARSO, dobimo približno 1,14 milijona ton bruto premestitve tal na leto. To ne pomeni, da vsa ta zemlja zapusti njive ali konča na cestah in v vodotokih. Del se odloži že znotraj istega zemljišča ali v bližnji okolici. Izračun pa pokaže velikost procesa, ki ga na posamezni njivi pogosto opazimo šele, ko se pojavijo jarki, nanosi ali razgaljene korenine.

​

Koliko lahko pomagata pokritost in zmanjšana obdelava?

V zahodnoevropski metaanalizi so zimski pokrovni posevki v povprečju zmanjšali izgubo tal za 72 %. Med preučevanimi sistemi je bilo največje zmanjšanje ocenjeno pri sistemu brez obdelave tal (no-till), in sicer

82 %. Ker so se rezultati med poskusi močno razlikovali, pri raziskavah zmanjšane obdelave pa je bila zaznana možnost pristranskosti objavljanja, teh vrednosti ne smemo razumeti kot zagotovljen učinek na vsaki njivi.

​

Erozija ima ceno na kmetiji in zunaj nje

Na kmetiji erozija pomeni:

​​

• izgubo rodovitnega površinskega sloja;

• izgubo organske snovi in hranil;

• slabše zadrževanje vode;

• nižji dolgoročni pridelovalni potencial;

• večjo potrebo po gnojenju in sanaciji;

• neenakomeren vznik ter težjo obdelavo poškodovanih površin.

​

Zunaj kmetije odložena zemlja obremenjuje ceste, jarke, kanalizacijo, vodotoke in zadrževalnike. Stroške čiščenja, odvoza sedimenta, popravil in odpravljanja posledic poplav nosijo občine, upravljavci infrastrukture in širša skupnost.

​

Skupno raziskovalno središče Evropske komisije je ocenilo, da je bilo v EU približno 12 milijonov hektarjev kmetijskih zemljišč izpostavljenih močni eroziji. Na teh površinah naj bi se produktivnost rastlinske pridelave zmanjševala za približno 0,43 % na leto, neposredna letna vrednost izgubljene produktivnosti pa je bila ocenjena na približno 1,25 milijarde evrov.

​

Aritmetično to pomeni približno 104 evre na hektar močno erodiranega zemljišča na leto. To ni vrednost, ki bi jo lahko neposredno prenesli na posamezno slovensko njivo, temveč orientacijsko povprečje evropske ocene.

​

Makroekonomski model iste raziskave je ocenil še približno 300 milijonov evrov letnega učinka na kmetijski sektor in približno 155 milijonov evrov izgube BDP. Teh zneskov ne smemo seštevati z 1,25 milijarde evrov, ker predstavljajo različne načine vrednotenja istega problema (Panagos in sodelavci, 2018).

​

Za Slovenijo ni enotne javne evidence, koliko občine letno porabijo za odstranjevanje zemlje s cest, čiščenje jarkov, odvoz sedimenta in popravilo poškodovane infrastrukture. Zato takšnih stroškov ni primerno predstavljati z nepreverjenim nacionalnim zneskom. Evropski center za podatke o tleh pa med družbene posledice erozije izrecno uvršča sedimentacijo, evtrofikacijo, poplave ter poškodbe cest, železnic in druge javne infrastrukture (ESDAC – Evropska komisija).

​

Ohranjanje tal na njivi zato ni le zasebna korist kmeta, temveč tudi javna korist za občine, upravljavce voda in prebivalce.

​

Kaj lahko pričakujemo pri pridelkih?

Cilj ohranitvenega kmetijstva je ohraniti stabilno in ekonomsko upravičeno pridelavo. Vendar samo opustitev oranja ne zagotavlja večjega pridelka.

​

Evropska metaanaliza 128 raziskav, 624 opazovanj in 21 držav je pokazala, da je bil pridelek pri neposredni setvi v povprečju za 5,1 % manjši kot pri konvencionalni obdelavi. Pri pasovni in grebenski obdelavi je bil povprečni pridelek približno 5 % večji. Rezultati so bili močno odvisni od poljščine, vrste tal, globine posega, zadrževanja ostankov, kolobarja, podnebja in trajanja poskusa (Achankeng in Cornelis, 2023).

​

Ta rezultat ne ocenjuje nujno celovitega ohranitvenega kmetijstva po vseh treh načelih, temveč predvsem različne načine obdelave. Potrjuje pa pomembno sporočilo: Oranja ni mogoče preprosto opustiti, ne da bi prilagodili preostali sistem pridelave.

​

Pridelek je treba presojati skupaj s stroški. Nekoliko drugačen pridelek ob bistveno manjši porabi goriva, delovnih ur in strojnih prehodov ima lahko boljši ekonomski rezultat kot večji pridelek z visokimi stroški obdelave. Zato je smiselno spremljati bruto maržo in stroške na hektar skozi več let, ne le pridelek posamezne sezone.

​

Izzivi, ki jih ne smemo zamolčati

Ohranitveno kmetijstvo ni preprosta zamenjava pluga z drugim strojem. Prehod zahteva prilagoditev kolobarja, setve, ravnanja z ostanki, gnojenja, varstva rastlin in organizacije dela.

​

Najpogostejši izzivi so:

• potreba po ustrezni sejalnici ali dostopu do strojnih storitev;

• enakomerna razporeditev žetvenih ostankov;

• spremembe v sestavi in dinamiki plevelov;

• počasnejše ogrevanje pokritih tal spomladi;

• zahtevnejša setev v hladnih ali premokrih tleh;

• možnost nihanja pridelkov v prehodnem obdobju;

• potreba po natančnejšem načrtovanju kolobarja in dosevkov;

• odpravljanje že obstoječih zbitih plasti;

• večletno učenje in prilagajanje nastavitev mehanizacije;

• lokalno tudi večji pritisk polžev, zlasti v vlažnih razmerah in pri obilni pokritosti tal z rastlinskimi ostanki.

​

Ker mehanska obdelava ni več glavni način zatiranja plevelov, je njihovo obvladovanje eden pomembnejših izzivov. Herbicidi niso načelo ohranitvenega kmetijstva, so pa v praksi pogosto eno od orodij, zlasti v prehodnem obdobju. Odvisnost od njih je mogoče zmanjševati z raznovrstnim kolobarjem, konkurenčnimi posevki, dosevki, preprečevanjem semenjenja plevelov ter povezovanjem mehanskih, bioloških in kemičnih ukrepov.

​

V Sloveniji v okviru projekta EIP OK-EKO razvijamo in preizkušamo sisteme ohranitvenega kmetijstva brez herbicidov in brez intenzivne obdelave tal.
 

​

Kako začeti?

Najvarnejši prehod je postopen, merjen in prilagojen posamezni kmetiji.

​​

1. Ocenite začetno stanje tal.

   Pred spremembo sistema določite izhodiščno stanje tal. Iz seznama v razdelku »Organska snov je pomembna, vendar ni edino merilo« izberite tri do pet kazalnikov, ki so za vašo njivo najpomembnejši, in zabeležite njihove začetne vrednosti.

2. Začnite na primerni njivi.

   Izberite površino brez najtežjih težav z zbitostjo, zastajanjem vode ali trajnimi pleveli.

3. Najprej načrtujte kolobar.

   Pred opustitvijo oranja določite zaporedje poljščin, dosevkov in način obvladovanja plevelov za več let.

4. Poskrbite za žetvene ostanke in pokritost.

   Ostanki morajo biti enakomerno razporejeni. Gola tla med dvema glavnima posevkoma naj postanejo izjema.

5. Preverite sejalno tehniko.

   Pravilna nastavitev sejalnice, pritisk na setvene enote, globina setve in stik semena s tlemi so odločilni za uspešen vznik.

6. Izogibajte se vožnji po premokrih tleh.

   Zmanjšana obdelava ne more odpraviti škode zaradi neprimernega časa vožnje, previsokih osnih obremenitev ali nepravilnega tlaka v pnevmatikah.

7. Merite rezultate.

   Izbrane kazalnike tal spremljajte vsako leto ob primerljivem času in z enakimi metodami. Hkrati beležite pridelek, bruto maržo, porabo goriva, delovne ure in stanje plevelov.

8. Ocenjujte večletno obdobje.

   Spremembe v strukturi in biološkem delovanju tal nastajajo postopoma. Ena sezona, zlasti vremensko izjemna, ni dovolj za zanesljivo presojo sistema.

​

Vloga SZOK

Slovensko združenje za ohranitveno kmetijstvo je osrednje slovensko strokovno združenje, ki povezuje kmete, raziskovalce in svetovalce na področju ohranitvenega kmetijstva.

​

Povezujemo kmete, raziskovalce, svetovalce, ponudnike mehanizacije in druge strokovnjake. Znanje prenašamo prek terenskih prikazov, Akademije ohranitvenega kmetijstva, strokovnih dogodkov, izmenjave izkušenj in sodelovanja v domačih ter evropskih projektih.

​

Med pomembnejšimi aktualnimi projekti so:

• EIP OK-EKO – projekt, ki med letoma 2025 in 2028 z dvanajstimi partnerji razvija zatiranje plevelov brez herbicidov in intenzivne obdelave tal v ekološki pridelavi (projekt EIP OK-EKO);

• TRAILS4SOIL – evropski projekt, ki na delujočih kmetijah v petih živih laboratorijih preverja regenerativne in ohranitvene prakse ter načine merjenja, poročanja in preverjanja njihovih učinkov na zdravje tal; (TRAILS4SOIL);

• C-FARMING – evropski projekt za razvoj znanj, spretnosti in poslovnih kompetenc na področju ogljičnega kmetovanja in trajnostnega upravljanja tal (C-FARMING).

​

Evropski okvir za zdravje tal

Evropska unija je leta 2025 sprejela Direktivo (EU) 2025/2360 o spremljanju tal in odpornosti tal, imenovano tudi zakonodaja o spremljanju tal.

​

Direktiva vzpostavlja skupni okvir za spremljanje in ocenjevanje zdravja tal. Države članice morajo potrebne nacionalne predpise sprejeti do 17. decembra 2028. Konkretni vpliv na slovenske kmete bo odvisen od načina prenosa direktive, izbranih kazalnikov, nacionalnega sistema spremljanja in prihodnjih ukrepov kmetijske politike (Direktiva (EU) 2025/2360).

​

Ohranitveno kmetijstvo lahko kmetijam pomaga, da se na tak razvoj pripravijo z merljivim izboljševanjem pokritosti, strukture, infiltracije, organske snovi in odpornosti tal.

​​

Ohranitveno kmetijstvo ni manj kmetovanja, temveč natančnejše gospodarjenje

Ohranitveno kmetijstvo ni enoten recept in ne daje enakih rezultatov na vsaki njivi. Je sistem odločitev, ki zahteva poznavanje tal, načrtovanje kolobarja, prilagojeno mehanizacijo in redno spremljanje rezultatov.

​

Njegov cilj ni zgolj opustiti plug. Cilj je doseči, da:

• več padavinske vode vstopi v tla;

• manj rodovitne prsti zapusti njivo;

• so tla čim dlje pokrita in prepredena z živimi koreninami;

• je potrebnih manj nepotrebnih prehodov;

• se energija in hranila uporabljajo učinkoviteje;

• ostane pridelava stabilna in gospodarsko smiselna;

• tla ohranijo svojo proizvodno sposobnost tudi za prihodnje generacije.

​

Najboljši začetek ni nenadna sprememba na celotni kmetiji, temveč premišljeno izbrana njiva, jasno določeni cilji, uporaba vseh treh načel in večletno spremljanje rezultatov.

​

Če razmišljate o prehodu, se vključite v dejavnosti SZOK, obiščite terenske prikaze in se povežite s kmeti, ki sistem že izvajajo. Pri ohranitvenem kmetijstvu so izkušnje z domačih tal enako pomembne kot raziskovalni rezultati.

​​

Stanje podatkov in pravnih informacij: september 2026.

​

Strokovni viri in dodatno branje

1. Food and Agriculture Organization of the United Nations – FAO. Conservation Agriculture: Definition and Three Principles. Rim: FAO. Dostop 20. septembra 2026.

2. Šubic, Petra. 2024. Z ohranitvenim kmetijstvom do zdravih tal. Agrobiznis/Finance, 12. september 2024. Prispevek vključuje strokovne ocene Roka Miheliča o razširjenosti ohranitvene obdelave in celovitega ohranitvenega kmetijstva v Sloveniji.

3. Statistični urad Republike Slovenije. 2026. Skupine zemljiških kategorij in njivskih posevkov (ha), Slovenija, letno. Podatkovna baza SiStat, tabela 1502401S, zadnja objava 27. marca 2026.

4. Kassam, Amir, Theodor Friedrich in Rolf Derpsch. 2022. Successful Experiences and Lessons from Conservation Agriculture Worldwide. Agronomy 12(4): 769. DOI: 10.3390/agronomy12040769.

5. Poje, Tomaž, in Viktor Jejčič. 2025. Poraba energije v kmetijstvu – kazalnik KM09. Kmetijski inštitut Slovenije in Agencija Republike Slovenije za okolje. Zadnja osvežitev 11. novembra 2025.

6. González-Sánchez, Emilio J., M. Moreno-García, A. Kassam, A. Holgado-Cabrera, P. Triviño-Tarradas, R. Carbonell-Bojollo, M. Pisante, O. Veroz-González in G. Basch. 2017. Conservation Agriculture: Making Climate Change Mitigation and Adaptation Real in Europe. Brussels: European Conservation Agriculture Federation, 154 str. ISBN 978-84-697-4303-4.

7. González-Sánchez, Emilio J., Amir Kassam, Gottlieb Basch, Bernhard Streit, Antonio Holgado-Cabrera in Paula Triviño-Tarradas. 2016. Conservation Agriculture and Its Contribution to the Achievement of Agri-environmental and Economic Challenges in Europe. AIMS Agriculture and Food 1(4): 387–408. DOI: 10.3934/agrfood.2016.4.387.

8. Vrščaj, Borut, Janez Bergant, Peter Kastelic in Monika Gričnik. 2023. Vodna erozija tal – kazalnik KM35. Kmetijski inštitut Slovenije in Agencija Republike Slovenije za okolje. Kazalnik temelji na karti erozije RS po modelu RUSLE za leto 2020; zadnja osvežitev 15. novembra 2023.

9. Clement, Timothée, Charles L. Bielders in Aurore Degré. 2024. How Much Do Conservation Cropping Practices Mitigate Runoff and Soil Erosion under Western European Conditions: A Focus on Conservation Tillage, Tied Ridging and Winter Cover Crops. Soil Use and Management 40(2): e13047. DOI: 10.1111/sum.13047.

10. Panagos, Panagiotis, G. Standardi, Pasquale Borrelli, Emanuele Lugato, Luca Montanarella in Francesco Bosello. 2018. Cost of Agricultural Productivity Loss Due to Soil Erosion in the European Union: From Direct Cost Evaluation Approaches to the Use of Macroeconomic Models. Land Degradation & Development 29(3): 471–484. DOI: 10.1002/ldr.2879.

11. European Soil Data Centre – ESDAC. Macroeconomic Models and Soil Erosion. Joint Research Centre, Evropska komisija. Dostop 20. septembra 2026.

12. Achankeng, Etiendem, in Wim M. Cornelis. 2023. Conservation Tillage Effects on European Crop Yields: A Meta-analysis. Field Crops Research 298: 108967. DOI: 10.1016/j.fcr.2023.108967.

13. Slovensko združenje za ohranitveno kmetijstvo. 2025. EIP OK-EKO: Sistem ohranitvenega kmetijstva v ekološki pridelavi brez uporabe herbicidov. Projekt IRP31, trajanje 24. april 2025–24. april 2028.

14. TRAILS4SOIL. Rebuilding Soil Health with Regenerative and Conservation Agriculture. Raziskovalni projekt EU Mission Soil. Dostop 20. septembra 2026.

15. C-FARMING. Carbon Farming Skills and Competences. Evropski projekt za razvoj kompetenc na področju ogljičnega kmetovanja. Dostop 20. septembra 2026.

16. Evropski parlament in Svet Evropske unije. 2025. Direktiva (EU) 2025/2360 z dne 12. novembra 2025 o spremljanju tal in odpornosti tal. Uradni list Evropske unije L, 2025/2360, 26. november 2025.

17. Newton, Peter, Nicole Civita, Lee Frankel-Goldwater, Kathryn Bartel in Colleen Johns. 2020. What Is Regenerative Agriculture? A Review of Scholar and Practitioner Definitions Based on Processes and Outcomes. Frontiers in Sustainable Food Systems 4: 577723. https://doi.org/10.3389/fsufs.2020.577723