Ohranitveno kmetijstvo in rodovitnost tal
Trajnostno gospodarjenje za rodovitnost tal
Glavni cilj gospodarjenja s tlemi do pred nekaj desetletij je bil ohranjanje kmetijske produktivnosti za pridobitev hrane za do tri milijarde prebivalcev, sedaj smo soočeni z eksponentno rastjo prebivalstva. Poleg potreb po oskrbi s hrano ima sodobna družba nenasitne zahteve za energijo, vodo, lesne izdelke, in zemljišče za urbanizacijo, infrastrukturo in odlaganje komunalnih in industrijskih odpadkov. Soočeni smo s podnebnimi spremembami, evtrofikacijo in onesnaženjem naravnih voda, degradacijo tal in izgubo biotske raznovrstnosti.
Rešitve so le v trajnostnem gospodarjenju s tlemi, s sprejetjem agronomske tehnologije, ki je na vrhu sodobne znanosti
Tla si lahko predstavljamo kot srce kmečkega gospodarstva, središče obtoka snovi in energije. So življenjski prostor množici živali, praživali, gliv, mikroorganizmov in omogočajo rast rastlinam, ki so hrana ljudem in živalim. Živa, zdrava tla predelajo rastlinske ostanke ter živinska gnojila in delujejo kot filter za čiščenje vode. Rodovitnosti tal je zato odvisna predvsem od zagotovitve čim boljših razmer za razvoj talnih organizmov, primerne reakcije (pH) tal, ugodnega razmerja med vodo in zrakom, optimalne založenosti s hranili in njihovega medsebojnega razmerja.
Agrotehnični ukrepi, s katerimi posegamo v tla, morajo zagotoviti rast kmetijskih rastlin, ne da bi pri tem poškodovali vitalnost, rodovitnost tal.
Med najpomembnejše ukrepe za trajnostno izboljšanje kakovosti tal prištevamo ukrepe za izboljšanje strukture tal in povečevanje deleža humusa v tleh. Predvsem je pomemben delež rastlinskih ostankov in humusa v zgornjem sloju tal: za povečanje obstojnosti strukturnih agregatov ter s tem infiltracijske sposobnosti in zmanjšanje erozije. Tako stanje lahko dosežemo edinole z uporabo organskih gnojil/komposta in s plitvo, ohranitveno obdelavo tal in s puščanjem vsaj dela rastlinskih ostankov na površini tal. Izkušnje kažejo, da se z ohranitveno oz. konzervacijsko obdelavo tal, pri čemer puščamo vsaj 30% površine trajno pokrite z rastlinskimi ostanki, po nekaj letih značilno spremenijo fizikalno-kemijske lastnosti tal. Zaznavno se poveča volumska gostota zgornjega sloja, poveča se delež srednjih, zmanjša pa delež makro por. Posledično se poveča rastlinam dostopna kapaciteta tal za vodo za 15 do 40 % Več je t.i. »bio-por« (> 1mm), ki jih naredijo talni organizmi (deževniki, odmrle korenine). Rastlinski ostanki na površini skupaj z vertikalno orientiranimi »bio-porami« povečajo sposobnost infiltracije vode iz površine, kar pomeni, da več padavinske vode ostane na polju, manj pa jo odteče po površini. Pomembno je, da infiltrirana voda pronica v globino počasneje skozi talni profil, saj je hidravlična prevodnost ohranitveno obdelanih tal manjša zaradi večje gostote tako obdelanih tal. Kljub temu, da so tla gostejša, pa je njihova struktura obstojnejša. Predvsem v zgornjih 10 cm je več stabilnih makro-agregatov (> 200 µm), kar izboljša zračnost tal. Rastlinski ostanki na površini tal zmanjšajo udarno silo nalivov, kar je izjemno pomembno za preprečevanje erozije in lateralnih izgub hranil in pesticidov. Obenem rastlinski ostanki na površini zmanjšajo evaporacijo s tal. Tla pod nastiljem so hladnejša (za 3°C v povprečju), kar skupaj s povečano količino rastlinam dostopne vode lahko značilno vpliva na večjo biološko aktivnost v tleh čez poletje (= zmanjšan stres zaradi suše). Tudi cikel: sušenje – ponovna navlažitev tal poteka bolj postopno, zato taka tla manj razpokajo in manj izgubljajo vodo skozi razpoke iz globljih slojev.
Kakšno je stanje konvencionalne obdelave tal v splošni praksi?
-
Veliko število operacij in prehodov po njivi
-
Obdelava je draga: 38-42% celotnih stroškov v poljedelstvu predstavlja obdelava tal, od tega za oranje kar 70-80%. Vir energije je nafta, ki bo vse dražja...
-
Zbijanje tal zaradi gaženja
-
Vodna erozija na nagnjenih zemljiščih
-
Vetrna erozija (Vipavska dolina; v začetku leta 2012 vetrna erozija odnesla 35-75 t/ha rodovitne prsti; Kmečki glas 30.5. 2012)
Pri ohranitveni obdelavi tla bolj rahla.
-
Izboljšana struktura tal
-
Boljša dreniranost in kapaciteta tal za vodo
-
Manj površinskega odtoka in onesnaženja površinskih in podtalnih vod
-
Manjša poraba energije in manjše emisije CO2
-
Povečana vsebnost humusa
Bogatejše talno življenje izboljša:
-
Dostopnost in obtok hranil in
-
Odpornost na škodljivce in bolezni.
Praktični agrotehnološki cilji:
-
Pridelki morajo ostati na enakem nivoju kot pri najboljši konvencionalni praksi obdelave tal;
-
Struktura tal in njena rodovitnost mora biti v nekaj letih občutno izboljšana;
-
Uspešno zatiranje plevelov;
-
Manjša poraba energije in dela (časa);
-
Manjše izgube hranil in pesticidov;
-
Izboljšana ekonomičnost pridelave.